Konec tedna s podvodnimi ribolovci
Enkrat na leto se s podvodnimi ribolovci iz kluba DPR Tjulnji pomerimo v nekakšni tekmi, ravno toliko, da nekomu zrastejo apetiti, da iz vrste mlajših ribolovcev kdo napreduje, da stari mački dobimo občutek kje smo s kondicijo in da se predvsem kvalitetno družimo. Podobno misleči gremo vedno skupaj. Sicer bi bilo lepo, če bi se večkrat tako poveselili, ni pa napačno, če je to le enkrat ali dvakrat na leto. Potem je vse slajše. Enako kot pri dvokilskem zobatcu: če bi ga jedel vsak dan, ne bi bil tako slasten kot enkrat na mesec.
Planiranje mesec dni prej, izbira lokacije, razdelitev v ekipe, nekaj dela smo si našli, da je organizacija bolj zanimiva. Letos bo očitno »gužva«, 14 dni pred odhodom več kot 20 prijavljenih, tole bo hud boj, si rečem, a nekaj dni prej se bo pokazalo, kdo resnično pride. Saj veste, bolni otroci, ne dobim dopusta, žena je nekaj jezna, avto se je pokvaril, obleko imam raztrgano, sami tipični izgovori, vse le dan ali dva prej. Pa daj se spomnite takih briljantnih izgovorov vsaj teden dni prej, da morda vsaj nekdo ne bi posumil, da igrate kot v filmu.
Špageti z ježem
Da ne bi kdo mislil, da smo ujeli ježa, tistega iz grmovja. Ne, ne, morski ježi imajo v tem obdobju še ikro, tako oranžno, ki jo po tem, ko ježa prerežemo na polovico, s čajno žličko postrgamo in dajemo v mali lonček. Ko je v lončku okoli 1 dl iker, končamo nabiranje, saj to pomeni, da je surovine dovolj za 4 osebe, saj je aroma zelo močna.
Posebej na maslu malo povaljamo skuhane špagete (bevette barilla, sploščeni špageti so najboljši za ta recept), dodamo kanček sladke smetane in ikre morskega ježka. Zmešamo, dodamo olivno olje in serviramo vroče. Nežen okus ježa in okusna testenina, njami »marenda«. Malvazija teče, nič ne reče, še.
Tehtanje na pomolu, zelo dobri ulovi prvi dan, lepe orade, brancini, pici (na žalost vsi le nekaj gramov pod 400 g, zato niti eden od 25 ujetih ni bil veljaven oziroma primeren za točkovanje), mali zobatec, šargi, ki so meni osebno prinesli vodstvo prvega dneva. Kurjenje ognja, čiščenje ribe, solata, kruh, zopet na pomolu ob sončnem zahodu uživamo v pečeni ribi na gradeli, dobri glasbi in družbi, ki izžareva pozitivno energijo. Veselje še dolgo v noč, čeprav je jutri grand finale. Važno je sodelovati, ne zmagati, to je naš moto. Itak na koncu vse skupaj pojemo. Ulovil, ne ulovil, vseeno je.
Sobotno jutro, drug ribolovni dan, študiram, da najprej podivjane novince spustim na njihove lokacije, pa grem zadnji tja, kamor nihče ne želi, pa da vidimo, kaj tam dogaja. Danes le 2 banani, jogurt in liter čaja, 10 minut smo že na poziciji. Skočim kar tako na en teren, ki ga še nisem plaval, prvi potop na 10 m, gledam levo neke male orade se pasejo, pogledam desno jata fratrov in izza njih zobatec, po obnašanju se zdi, da ne ve kaj bi sam s seboj, se obrnem, povlečem nazaj za en velik kamen, on štarta name, baaaam, tole smo hitro začeli. 2 kg pozneje na vagi. Mislim, da je za danes glede rezultata vse čisto jasno, zmaga je tu. Težko bo kdo presegel točke od včeraj in ujel danes več. Razen če komu priplava kakšna lica, večji brancin, barakuda (včeraj jo je ujel Basti in s tem ujel največjo ribo tekmovanja, 2,80 kg). Od te minute naprej le še »laganini«, potapljanje z užitkom. Naredimo nekaj preskokov, ujamem še nekaj šargov in orad, da zapečatim tole zmagico, ki je bolj vesele narave. Le toliko, da se imamo na sestankih o čem pogovarjati. In smejati…
Več si lahko prebrete v št. 230 revije Val navtika
