Komodo

Med podvodnimi fotografi se večkrat razvijejo debate, katera lokacija je boljša: Raja Ampat ali Komodo. Meni, ki sem se že pred leti potapljal na obeh, se je zdela Raja Ampat nekoliko boljša, vendar so me nekateri fotografi skušali prepričati, da se motim in da verjetno na Komodu nisem videl najlepšega, kar ponuja. Morda je bilo res nekaj na tem, saj sem bil takrat na barki s precej neizkušenimi ameriškimi potapljači in si nas vodič morebiti ni upal peljati na zahtevnejše lokacije z močnimi tokovi, ki so praviloma najlepše. Letos se mi je torej ponudila odlična priložnost, da se sam prepričam, katero območje je boljše, kajti v roku šestih mesecev sem imel možnost videti obe!

Otočje Komodo se nahaja približno na sredini južne indonezijske skupine otokov z imenom Lesser Sunda. Začenja se z Javo na zahodu in končuje z Alorom na vzhodu. Otočje, stisnjeno med velika otoka Sumbawa in Flores, sestavljajo večji otok Komodo, manjša Rinja in Padar ter 26 majhnih otokov. Zaradi čudovitega podvodnega sveta in predvsem zaradi edinstvenih kuščarjev, t. i. komodoških varanov, je UNESCO leta 1991 proglasil celotno območje Komoda za narodni park. Komodoški varan, bolj znan pod imenom »komodoški zmaj«, je glavna atrakcija kopenskega življenja na otočju. S svojimi tremi metri dolžine in 120 kilogrami je največji živeči kuščar na svetu. …

Komodoški varan je precej nevarna žival, vsekakor veliko bolj kot morski psi! Slednji le izjemoma in po nesreči ugriznejo človeka, komodoški varan pa namenoma. Njegov brezzobi ugriz ni globok, je pa izjemno infektiven in ugriznjena žrtev, v kolikor seveda ne dobi zdravniške pomoči, praviloma umre v dveh do treh tednih zaradi infekcije. Ugriz in potrpežljivo čakanje oziroma zasledovanje žrtve je varanov način lova – po prehranjevalnih navadah je namreč mrhovinar. Njegov glavni plan predstavljajo jeleni in drugi večji sesalci, ki živijo na otočju, občasno pa se zgodi, da ugrizne tudi kakšnega človeka. Ponesrečenca potem običajno z letalom prepeljejo na Bali, kjer dobi ustrezno zdravniško oskrbo, vendar za turista to pomeni konec potovanja. V zelo redkih primerih, ko žrtev ne dobi ustrezne pomoči pravočasno, pride tudi do smrti.

Zaradi tega sem se na fotografiranje dobro pripravil in svoj načrt razložil Jimmyju, ki se je izkazal za zelo kooperativnega. S seboj sem prinesel kabel za daljinsko proženje fotoaparata v ohišju, tega pa sem s klemami pritrdil na daljšo aluminijasto cev, ki je sicer eden od elementov rok za držanje bliskavic. Ker je bila cev veliko prekratka, mi jo je prijazna posadka z vrvjo spretno in močno privezala na dva metra dolgo leseno palico. To seveda ni pomenilo, da bom lahko dva metra oddaljen od kuščarja, kajti podvodno ohišje z dvema bliskavicama, ki sem jih ravno tako uporabil zaradi osvetljevanja senc, je moralo biti le do polovice potopljeno v vodi in zato zelo težko. Da sem premagal silo navorov, sem moral z eno roko palico držati nekje na sredini, z drugo pa na koncu.

Moja ideja je bila, da bi me s čolnom pripeljali čisto do obale in da bi slikal kar iz varnega čolna – v spominu sem namreč imel, da kuščarji sami pridejo k čolnu in da jih je potrebno celo odganjati z rogovilo, da ne bi splezali vanj. Kljub temu je Jimmy naročil kuharju, naj razseka enega piščanca, da bi s kosi mesa kuščarja zvabili k čolnu.

Ko smo se pripeljali k plaži, sta bila tam dva kuščarja – eden večji in drugi manjši. Potapljaški vodič Dolvi, ki je bil z menoj, je pričel metati v vodo kose piščanca, a leni kuščar se ni preveč zmenil zanje. Malo jih je povohal, a čim je bila voda malo globlja, se je obrnil in odracal nazaj na toplo plažo. Očitno mu hladna voda ni prijala. Poskušali smo znova in znova, a več kot meter ali dva od obale ga nismo uspeli zvabiti. Nikoli se mi ni približal bližje od dveh metrov, za uspešen posnetek pa bi ga moral dobiti praktično na stekleno kupolo ohišja. Piščanec je pošel in skoraj sem se že sprijaznil z neuspehom, ko mi je Dolvi predlagal, naj skušam stopiti v vodo in se mu previdno približati sam. Ta misel mi ni bila pretirano simpatična, saj znajo kljub počasnemu gibanju ti kuščarji včasih biti presenetljivo hitri. Ko sem pomislil, da že štiri leta čakam na ta posnetek in da je to mogoče moja edina priložnost v življenju, sem previdno splezal iz čolna v približno pol metra globoko vodo in se pričel približevati obali naravnost proti velikemu kuščarju. Pri tem sem ohišje na palici, ki mi je služilo tudi kot nekakšen varnostni ščit, porival približno meter pred menoj. Nenadoma je kuščar pogumno zabredel v vodo – moje noge so ga očitno precej bolj zanimale kot majhni kosi piščanca. …

Več si lahko preberete v 197. št. revije Val navtika.