Ko skale plavajo

Na vzhodni strani švedske morske obale se razteza dolg arhipelag nešteto otočkov in otokov. Tisti, v katerega sva se namenila, se imenuje stockholmski, sicer pa je skupin ali arhipelagov več. In ko se človek odpravi v takšen arhipelag, kjer je malce manj kot 30.000 otokov na razdalji dobrih 200 kilometrov (da se nekaj šteje med otok, mora površina otoka zaobjemati vsaj polovico nogometnega igrišča), s kajakom iz lesa in bombažnega platna, so seveda dobre zgodbe pričakovane.

Ker je arhipelag bujno zelen in na gosto posejan z otoki in otočki, je načeloma vzdušje podobno prej jezerskemu, kot pa morskemu. Tudi okus vode ne spominja na tisto, za nas značilno slanost. Slednja je nizka, tako da so se tudi sladkovodne ribe uspele prilagoditi temu milemu mokremu okolju. Ribiči v mreže potegnejo tako ene kot tudi druge ribe in nič ni čudnega, če skupaj plavajo ciplji in krapi. Le nekam majhni so oboji. Slanovodnim ribam je to premajhna slanost in trpijo zaradi pomanjkanja mineralov, sladkovodnim pa tudi povsem ne ustreza. Zato, če in ko boste na mizo prejeli kaj iz domačih rib, se nad velikostmi le-teh ne zmrdujte.

Kako se je pisala najina zgodba? Iz Trevisa, po poletu z letalom in mestnim avtobusom do Nyköpinga, sva v mestni marini sestavila najino plovilo, ki poleg vesel premore tudi jadra. Gre za dobrih pet metrov dolg kajak klepper AE II, ki pa je zmožen tudi jadranja in, ne glede na staromodni izgled, gre za zelo vzdržljivo »mrcino« od čolna. Pa še na letalo, avtobus ali vlak gre lahko, ko je zložen. Da ne govorim tudi o stockholmskih taksijih, kar pa je že posebna zgodba. A ker je vseh zgodb preveč in bi bile predolge, naj razodenem samo nekaj utrinkov iz te najine morske poti, dolge okoli 220 kilometrov, ki je z občasnimi lenobnimi dnevnimi postanki zahtevala okoli 10 dni veslanja in nekaj malega tudi jadranja.

Bilo je nekje na tretji dan najine poti. Večerno nizko poletno sonce je že sijalo s severne strani. Jasno, noči so v tem letnem času dopustniškega julija izredno kratke, bolj gre za somrak in ponoči »sije« s severa. Pokrajina je bila obarvana v čarobno zlato rumeno rjavo svetlobo in nešteti granitni otočki in čeri so dobile svojo najlepšo podobo toplih barv, ko nekje na razdalji 200 metrov zagledam prizor, ki je spominjal na nemogoče. Neka večja granitna skala plava. Dobro ste prebrali. V tistem trenutku sem sicer zelo dobro vedel, da skale ne plavajo, ampak moje oči je bilo nemogoče prepričati, da se tista skala tam ne pozibava v ritmu valov. Ker sem vedel, da še nisem zblojen, zavijeva takoj proti temu plavajočemu fenomenu. Šele na nekaj metrov oddaljenosti dojameva, da seveda ne gre za skalo, ampak za morskega leva velikosti 2,5 metra, ki ima enako barvo in strukturo kože, kot granit. Dobro se mu je videl rep in male plavuti. Nisva vedela, ali spi ali kaj mu je, tako je deloval živ. Šele ko sva ga dregnila z veslom, sva se prepričala, da ne čaka na zabavo, ampak je že nekaj dni na onem drugem, živalskem svetu pokojnikov. Sicer sva ga hotela malce obrniti, da mu vidiva vsaj še glavo, a nekam ni šlo. Ali je bil pretežak ali pa se je zataknil z glavo med skale. Madona, skoraj sem že mislil, da se bom zapisal med odkritelje, pa čeprav samo plavajočih skal.