Ko greš mimo oljke, se ji prikloni

Olivno olje in olive sta zagotovo osnovna, nepogrešljiva sestavina sredozemske prehrane. V lesketu, okusu in vonju olivnega olja so skriti sonce, kamen, veter, voda, mir in tišina Sredozemlja. Zato ni čudno, da je skoraj vsaka jed na ali ob morju povezana z olivnim oljem. To velja že stoletja, nova in nova odkritja pa dokazujejo, da to velja že kar tisočletja. Zgodovina oljke in olivnega olja sega v davnino. Nekateri zgodovinarji trdijo, da sta človek in oljka v Sredozemlju povezana že več kot 6.000 let, zato lahko rečemo, da ta vez sega v sam začetek človeškega razvoja. Za razliko od danes, ko oljke občudujemo od daleč, iz avtomobila ali z barke, po olivnem olju pa segamo le iz kulinaričnih radosti, je bila oljka nekoč vse kaj več. Predniki v Palestini, starem Egiptu, Grčiji in starem Rimu so jo častili kot simbol rodnosti, miru, slave in časti. Zaradi svoje zimzelenosti pa tudi kot simbol nesmrtnosti in trdožive odpornosti, saj je Atenina sveta oljka na Akropoli takoj po požaru čudežno ozelenela in pognala novo mladiko. Selitev oljke Oljka izvira iz Afrike, natančneje s severnega roba Sahare, od koder pa se je selila v Palestino, Egipt in Grčijo, Italijo, Španijo, Maroko in še kam. Skratka, danes je oljka doma po vsem Sredozemlju. Še več, saj je Predrag Matvejević v Sredozemskem brevirju zapisal, da Sredozemlje sega vse do tja, kjer rastejo oljke. Zatorej lahko rečemo, da oljka celo določa naravne meje Sredozemlja. Seveda pa so v preteklosti razni osvajalci dragoceno drevo prenesli tudi na druge celine. Tako se je oljka selila tudi v Ameriko. Dandanes oljke obilno rastejo tudi v Kaliforniji, Peruju, Argentini, Čilu in Mehiki. Novodobno izseljenci iz Sredozemlja (Italijani, Hrvati, Grki) pa so jo nedolgo tega prenesli tudi v Avstralijo. V svetu sedaj tako živi okoli 800 milijonov oljk, od teh pa je okoli 650 milijonov rodnih. Kdo le jih je preštel? V Sloveniji je s tem čudežnim drevesom zasejanih okoli 900 hektarjev istrske zemljice. Najbolj znane sorte za pridobivanje olja pri nas so: istrska belica, leccina, pendolino, drobnica, buga in črnica. Za vlaganje pa gojimo predvsem sorto ascolana tenera, vedno bolj pa tudi picholine, štorta in Santa caterina.