Kamik

Kamik, ali po naše “kamenček”, je v Dalmaciji precej pogosto ime za čeri okoli večjih otokov. Skoraj vsak večji otok ima svoj “kamik”, nekateri jih imajo celo več. Kljub temu, da ime spominja na “majhen kamenček”, to nikakor niso majhne čeri, ki jih oblivajo valovi. Večinoma so to kar konkretne skale, tudi po sto metrov dolge, ki se več kot deset metrov dvigujejo nad morsko gladino.

Moj namen ni pisati o jadranskih kamikih na splošno. V mislih imam konkretno enega, tistega, ki ga imam v najlepšem spominu, ker mi je nudil že številne lepe, pa tudi vznemirljive podvodne dogodivščine. To je kamik od Svetca.

Svetac ali Sveti Andrija je manjši otok zahodno od Visa, približno na polovici poti od Komiže do Jabuke. Približno dve milji pred Svetcem leži majhen, toda zelo znan otoček Brusnik, ki ga sestavljajo ognjeniške kamnine. Nizek, vendar slikovit Brusnik se lepo vidi iz malo višjih položajev nad Komižo ali z vrha Biševa. Na obzorju ga vidimo levo od Svetca. Zadaj za Svetcem pa se sramežljivo skriva skala z imenom Kamik, ki je ne moremo videti niti z Visa niti z Biševa.

Kamik od Svetca je eden večjih kamikov v Jadranu in morda tudi najbolj oddaljen od matičnega otoka. Leži dobre pol milje daleč od zahodnega dela Svetca. Je podolgovat, dobrih sto metrov dolg in verjetno okoli trideset metrov visok. Vsenaokoli ima strme stene in le na vzhodnem rtu, ki gleda proti Svetcu, je nekakšno nizko sedlo, kjer bi se lahko v bonaci izkrcali. Sedlo je tako nizko, da se že manjši valovi prelivajo čezenj. Sedlo se nato dvigne v koničasto skalo, ki se na drugi strani spusti navpično v globino. Tudi njegov greben je dobro nažagan in posut s številnimi koničastimi vršički. Kamik je kljub svoji velikosti gola skala, praktično brez vsake vegetacije. Verjetno je tudi brez favne, razen seveda številnih ptičev, ki jim, tako kot vsaka skala sredi morja, nudi varno zavetišče.

Kamik od Svetca sem prvič v življenju zagledal v daljnem letu 1985, ko sem se z Biševa udeležil enodnevnega izleta na Brusnik s Prugo (Pruga je znana barka, ki dnevno vozi iz Komiže na Biševo). Levo od Svetca sem videl čer, za katero takrat še nisem vedel imena. V tistih časih sta bila Vis in Lastovo prepovedana za tujce iz razlogov, za katere je vedela samo takratna jugoslovanska vojska. Svetac pa je bil še posebej varovano območje, kamor nismo smeli niti mi, jugoslovanski državljani. Brusnik je bil na meji cone dovoljenega in čim se je Pruga vezala ob njegov breg, je od nekod »priletel« policijski gliser in komandant je nadrl našega kapitana ter mu zabičal, naj se Svetcu nikakor ne približuje. Zakaj ne, ni vedel nihče od nas.

Proti koncu obdobja Jugoslavije, konkretno leta 1989, pa je padel zakon o prepovedi gibanja državljanov Jugoslavije na otoku Svetcu in Jabuki. Že isto poletje sem iz Vele luke na Korčuli, od koder sem sicer hodil na mojo najljubšo jadransko potapljaško lokacijo Sušac, odglisiral s svojim gumenjakom na Vis in nato dalje na Svetac ter do končnega cilja Jabuke. S seboj sem imel le hrano, vodo, dovolj goriva, nekaj oblačil, spalno vrečo (nobenega šotora!) in ABC potapljaško opremo (maska, dihalka in plavutke). Prave potapljaške opreme nisem imel, ker je bilo potapljanje na Svetcu in drugih okoliških otokih še vedno prepovedano, zaradi tega pa sem imel razmeroma lahek čoln in sem lahko glisiral.