Kajak pozimi
Konec novembra, skoraj sredi zime, se na pesku zaliva Baška na otoku Krk odpravljam na vodo. Napoved je govorila o soncu in prijetnih temperaturah ozračja, realnost pa je kazala na jekleno sivo nebo in kot olje gladko morje. Temperatura zraka ne prav poletna in morja na srečo še ne zimsko šokantna.
Ko sva se iz Baške približevala zloglasnim Senjskim vratom, ki jih definira otok Prvič, nehotena blokada vsem huronskim razbijanjem burje iz Velebita, me je razbita obala okoli prehoda opominjala na vse tiste nepreštevne valove, ki so jo obrusili, in sol, ki se je skozi stoletja nalagala in obdelovala kristale, katere je veter vkljub svoji mehkobi tudi zbrusil v mikrosvetove. Znana Vrata, povezava med otokoma, s tisto svojevrstno in nekakšno surovo lepoto, kjer dobesedno začutiš izpostavljenost in nebogljenost, so mi kot vedno zbujala mešane občutke, navkljub oljni tekočnosti morja in pomanjkanju kakršnih koli sapic. Vrata so pač le Vrata. Za priklonit, pa čeprav so bila tistega dne samo nenevarna odprtina za naprej, v večje širjave predela morja južnega predela otoka Krk.
Čuden občutek tesnobnosti ali nekaj temu podobnega me je zapustil šele na obali Prviča, ob kateri sva drsela po posebej težki in leni površini vode, ki lahko jo naredi samo zima, in se usmerila na Grgur. Lepota tega miru, te neobičajne steklene površine, v kateri vse, kar je nad gladino, odseva v posebnih lomih svetlobe, je neopisljiva. Možno jo je samo doživeti. Na trenutke lahko človeka v kajaku to stekleno odsevanje okoli tako zbega, da se preprosto podre notranje ravnotežje in šele s pomočjo vesla si ga pridobiš nazaj. Na barki je to bistveno lažje. Ni tega neverjetnega občutka praznine. Barba ribiške barke gleda v daljave obzorja in mu je vsaj s tem nekaj v oporo. Kajakaš pa gleda v vodo, da mu še bolj zbega občutek stabilnosti. V ozadju visi nad to gladino šipe otok Prvič, ki lovi zadnje žarke zimskega sonca. Na hitro deluje podobno, kot kakšne ledene gore Grenlandije. Enako surov, enako mističen in enako nevaren. Kot ledene gore, ko nikdar ne veš, kaj vse se skriva pod njimi ali okoli njih.
Kmalu po nastopu zimskega mraka sva med borovci otoka Grgur, kjer se vije nekdanja sprehajalna promenada ob obali, ki so jo verjetno gazile neštete noge ujetnic. Množica izjav, popisanih po zidovih, in drugačno razpoloženje v zraku, osvetljeno s tisto posebno čudno ultra plavkasto svetlobo čelne svetilke, označuje, da ne gre za zabavni letoviški otok, ki počiva utrujen po poletnem vrvežu, ampak nad njim bdi čudna senca drugačnega. Najrajši in dolga leta od vseh pozabljenega. Prijatelj in režiser Matjaž Fistravec si je v svojem dokumentarcu o veslanju po Jadranu na otoku Grgur privoščil filmski kader, kjer je pred kamero stopil popolnoma gol. S spolnim organom vred. Tega po njegovem pripovedovanju nikakor ni storil v posmeh, ampak v spomin na vse trpljenje jetnic, ki so nedvomno trpele tudi spolno pomanjkanje, ne samo ljubezen in spoštovanje paznic. Otok je tudi v okrilju noči deloval drugače, mistično, skoraj malce »težko«. Navkljub toploti vsega popitega vina in puhaste spalne vreče ni nič pomagalo k boljšemu razpoloženju z več nasmeha.