Južnoafriška republika
Western cape
Zahodni rt, najjužnejša provinca Južnoafriške republike, po kateri smo se preganjali okoli novega leta, presega površino treh Slovenij. Razdalje med večjimi kraji se merijo v tisoč kilometrov, cestna infrastruktura pa je na nivoju najrazvitejših držav. Tu naj omenim izredno vzorno prometno kulturo na cestah, ki si je sploh ne upam primerjati s slovenskim primitivizmom.
Na križarjenju vzdolž obale, tokrat po kopnem, se res začutijo pozitivne vibracije pisane pokrajine in prav tako pisanih Južnoafričanov, ki so se zaradi mešanja ras samooklicali kot »Rainbow nation«.
Metropola na koncu sveta
Za Johannesburgom je trimilijonski Cape Town drugo največje urbano središče v državi. Daleč proti severu je omejen z živo zelenimi, vinorodnimi gričevji, skozi katera se cesta lenobno vije proti Atlantiku. A prijetno vzdušje pokrajine Stellenbosch, ki spominja na Dolenjsko, ob vznožju prekinejo nepregledna barakarska naselja – townships – kjer se iz dneva v dan za eksistenco bori skoncentrirano temnopolto prebivalstvo.
Ta skrajno južna prestolnica je danes evropsko mesto, postavljeno v povsem neevropsko okolje. Nizozemci, »očetje« že ukinjenega apartheida, so najmočneje vplivali na južnoafriško kulturo, kar se odraža tudi v uradnem jeziku afrikaans, mešanici nizozemščine, angleščine in afriških narečij. Obvladujejo položaje v mestu, kot tudi drugod po 48-milijonski državi, ki je ekonomsko najmočnejša ter po velikosti osma na Črni celini. Deželi se pač pozna, da so si od 15. stoletja dalje oblast kot žogo podajale največje evropske pomorske velesile.
Varen pristan
Cape Town je že preko 500 let eno najpomembnejših svetovnih pristanišč in pribežališče tovornih ladij, ki vržejo sidro pred mestom v zalivu Table Bay, kadar se vremenske razmere zaostrijo. Pristanišče predstavlja pomembno tovorno luko, v katero med drugim od vsepovsod vodijo tihotapske poti in po besedah taksistov, s katerimi sem se prevažal po mestu, so dandanes droge daleč najbolj pereč problem v okolici in državi sami. So vzrok in posledica številnih socialnih težav, iz katerih, poleg temnopoltih, izhoda ne najde tudi vse več belcev.
Kljub dejstvu, da je Cape Town že vrsto let gostitelj največjih oceanskih regat, nazadnje se je lanskega novembra v pristanišču ustavila karavana jadrnic Volvo Ocean Race, mestna marina komajda presega velikost marine Koper. Poleg tjulnjev, ki se kobacajo na pomolih, pozornost pritegnejo stare, preizkušene in le okoli deset metrov dolge jadrnice, še bolj pa po številu izstopajo katamarani, tako jadralni kot motorni. Navtični turizem se zaradi robustnih naravnih razmer, ki vladajo v morju južne obale, nikoli ni uspel razviti, medtem ko se je prav zaradi omenjenih razmer močno razvil winsurfing, še bolj pa je priljubljen kitesurfing.
Gora ni nora …
Nad mestom bdi znamenita Mizasta gora, Table mountain ali Tafel berg, in ko jo gledaš od daleč, sploh pa z Atlantika, s svojim popolnoma ploščato prirezanim vrhom zares spominja na mizo. Vrh gore je večino sončnih dni v letu zavit v debelo plast megle. Pogosta megla in padavine okoli vrha so tudi vzrok bujnemu zelenju okoli mesta in enormnim zalogam pitne vode. Megla nastane s kondenziranjem vlažnega zraka, katerega do gorske verige preko zaliva False Bay pririne močan jugovzhodnik, ki nato z gore v slapovih, kot kraška burja, sunkoma pada na Cape Town in naravno očisti in ozdravi onesnažen mestni zrak. Vetra se je zato prijelo upravičeno ime Cape doctor.
Na vrh gore pelje gondola, poleg pa na goro vodijo še tri pešpoti, dve daljši in položnejši »naokoli« in srednja »direktna«. Najzanimivejša je prav gotovo slednja, plezalna, po kateri se z obale povzpneš na 1.100 m. Nevarnosti in pasti te poti, ki spominja na Hanzovo smer na Malo Mojstrovko, sem občutil ob prvem obisku Južnoafriške republike, prav na dan odhoda v Slovenijo.
Nor je tisti, ki gre gor …
V Surf hostlu imamo poslovilno zabavo in eden za drugim počasi omagujemo, ko okoli četrte ure zjutraj nekdo od nekje priteče z informacijo, da imam let prestavljen za polnih 12 ur. Informacijo preverimo in takoj pade odločitev – gremo čakat sončni vzhod na to ploščato goro. V mednarodni zasedbi z nemškim in avstrijskim kolegom, Jensom in Georgom, še pred zoro začnemo z vzponom. Že kmalu po nekaj sto metrih hoje pa nas pogoltne gosta in vlažna megla. Plezalna pot je markirana z malimi rumenimi stopinjami, napackanimi na skale v razmiku nekaj metrov, prav toliko, da jim skozi meglo še lahko sledimo. Seveda v afriškem slogu pot ni zavarovana, prav tako smo brez vsakršne opreme, razen pohodniških čevljev. Pravi turisti v kratkih hlačah torej. Vsaj luknjičasta kamnina nam skozi grape in preko izpostavljenih polic ter balvanom podobnim skalnatim tvorbam nudi soliden oprijem. Po treh urah tipanja v megli prispemo na ploski vrh, kjer meglo goni sem ter tja jezen veter viharne moči. Premočeni in premraženi stečemo, končno v vodoravni smeri, do zgornje gondolske postaje, da se odpeljemo nazaj dol na obalo. A zaradi premočnega vetra gondola ne obratuje. Da veter »crkne«, ne moremo čakati, ker mene čaka letalo … Sestopimo po »penzionistični« poti, ki se vleče polne 4 ure. Ta pot je zavarovana, a spet po afriško – z bodečo žico, katere namen je bolj kot varovanje pohodnika pred zdrsom, varovanje pohodnika pred tatovi, ki bojda prežijo ob poti. No, tistega dopoldneva nismo nikjer srečali žive duše, verjetno se še tatovom ne izplača hoditi v megli na goro. Najboljša stran plezanja v megli je bila, da poleg razgleda sploh nismo videli, po kako izpostavljenih predelih smo lezli. O tistem sončnem vzhodu pa itak ni bilo več govora. In ko smo prisopihali do spodnje gondolske postaje, je po Murphyju začela obratovati gondola.