Jure Šterk

Slovenski jadralski avanturist Jure Šterk, ki ima med slovenskimi ljubitelji morja nedvomno prejadranih največ morskih milj, se ni javil že od prvega dne letošnjega leta, ko je bil z njim povezan slovenski radiotelegrafist Marsell Marinšek (Marsell, S52ID) in tudi Graham Griggs (ZS2ABK) iz Južne Afrike (South African Maritime Mobil Net), ki je bil dolge mesece v stiku z njim preko radijskih valov. Takrat je bil Jure Šterk z devetmetrsko jadrnico Lunatic še daleč v Indijskem oceanu, na položaju 37:45:00 južno in 99:45:00 vzhodno, kar je okoli 980 morskih milj (1815 km) jugozahodno od Pertha, največjega mesta na jugozahodni obali Avstralije. Avstralska služba za varnost in reševanje na morju AMSA (Australian Maritime Safety Authority) pa je prejela obvestilo s trgovske ladje Aida, da je na morju, okoli 900 milj (1.660 km) od obale, opazila zapuščeno jadrnico po imenu Lunatic (jadrnica je res imela vidno veliko ime, zapisano na krmnem zrcalu), na krovu katere ni bilo nikogar videti.

Ker upanje ostaja do zadnjega, ostajamo med tistimi, ki zanj držimo pesti in upamo, da se bomo z največjim slovenskim jadralskim avanturistom še srečali in videli.

Jure Šterk je član Jadralnega kluba Ljubljana že od leta 1963. Po tem, ko je prvič sam objadral svet, mu je zbor članov podelil naziv častnega člana. Na redna četrtkova srečanja članov je pogosto prihajal s pomorsko karto pod roko in prisotnim pripovedoval o svojih morskih dogodivščinah, ki so bile nemalokrat prav neverjetne.

Ko je na svojem prvem daljšem popotovanju na svoji jadrnici Minei, jadral po Jadranu, ga je pri Anconi doletela nezgoda. Ker je imel s sponzorji dogovor, da bo plul tudi po Sredozemlju in se dogovoru ni hotel izogniti, je bila pač uradna razlaga, da je imel bližnje srečanje z mečarico, ki mu je poškodovala jadrnico. Opravil je vse tečaje in izpite za mornarja – jadralca, krmarja in leta 1977 tudi za kapitana. Leta 1975 je s krmarjem Mirkom Bogičem postal državni prvak v razredu L-5. Bogiča visoko ceni, saj pravi, da ga je on naučil jadrati. Mirko Bogič je Jadran prejadral ničkolikokrat, Juretu pa to ni bilo dovolj. Vedno ga je gnalo na odprta morja. Sodček mu ni bil dovolj hiter in izdelal si je novo jadrnico tipa Raca, ki jo načrtoval pokojni Aleš Kunaver. Z Raco se je odpravil leta 1975 prvič proti Tunisu in želel je, da bi bila to regata, ki bi jo redno organiziral naš klub. Ker v klubu ni bilo dovolj zanimanja, je pozneje organiziral sam ali pa pomagal pri organizaciji še treh ali štirih takšnih podvigov.

Že leta 1977 je želel oditi na prvo atlantsko regato, Minitransat za 6,5-metrske jadrnice. Štart regate je bil v kraju Penzance na jugozahodnem rtu Anglije. Večkrat je štartal, med neurjem padel v morje, se vzpel nazaj na barko in med potjo se mu je v Biskaju še polomilo krmilo. Nato ga je nosilo po morju sem in ga končno prineslo nazaj v Anglijo. Z isto jadrnico je potem drugo leto še enkrat odjadral iz Falmoutha, vendar si je tokrat zadal cilj le premagati Biskaj. Uspelo mu je, prišel je čez in pristal v španskem pristanišču Gijon.

Potem je bil nekaj let doma in tuhtal, kako bi le jadral po oceanih. Predelal barko, ki jo je našel v Izolipa. Kar odžagal jo je spredaj in zadaj, tako da je imela pravo dolžino za regate na Minitransatu. S to je leta 1984 iz Cadiza odplul, da bi vzel mero Atlantiku. Dogodke je Jure opisal v svoji prvi knjigi, Ruleta na Atlantiku, ki je izšla leta 1985. Vendar je takrat že sanjal o Rtu Horn.

Drugič se je odpravil na štart Minitransata, ki ga je uspešno končal na 35. mestu med 53 jadrnicami. Izdelal si je novo jadrnico Slovenija in jo septembra 1987 prepeljal v Concarneau. Zmanjkovalo mu je časa in tudi oprema ni bila povsem po predpisih, a je vseeno prišel še pravi čas na štartno črto in odjadral novim dogodivščinam na pot. Na Kanarske otoke, kjer se je končala prva etapa je prijadral 14. oktobra. Po kratkem počitku je 24. oktobra, štartal v drugo etape. Končal jo je 21. novembra, ko je po tridesetih dneh prišel na cilj v Fort de France na Martiniku. Te dogodivščine je opisal v svoji drugi knjigi, Nevarna igra, ki jo je izdal Jadralni klub Ljubljana naslednje leto. Na koncu se Jure sprašuje »Ocean, kdaj te bom spet videl?« A ni dolgo trajalo, saj se je že dve leti pozneje udeležil še enega tekmovanja na regati Minitransat, tokrat s sinom Igorjem.

Jure pa ni našel počitka na kopnem. Jadral je na nekaj regatah, med drugim tudi na regati Pulj – Tunis. Ob tem pa je ves čas premišljeval o jadranju okoli sveta. Izdelal si je novo barko, ki se je nekoliko zgledovala po francoskem modelu Coco. Jadrnico je v začetku avgusta 1991 v portoroški marini krstila gospa Spomenka Hribar in Jure je 24. avgusta že odjadral novim ciljem naproti, na velika morja, na majhni, komaj 6,5 metra dolgi jadrnici. Namenil se je priti okoli sveta. In tudi uresničil je svoje namene, saj je nazaj v Portorož prišel septembra 1994. In kot po navadi, je dogodku sledila izdaja tretje knjige, V naročju vetra. Knjiga je izšla leta 1996 in v njej Jure opisuje vse prijetne in neprijetne dogodke, ki so se mu zgodili v triletnem potovanju okoli sveta. Ko se končala prva pot okoli sveta, je Jure že imel nove načrte.

Že po razmeroma kratkem obdobju, ko je ostal doma, sedaj že v Luciji, je ponovno odrinil na pot, tokrat je bil njegov cilj jadranje okoli rta Horn. V Sredozemlju, je imel že vrsto težav, nato je odjadral na preko Atlantika in se ustavil v Braziliji. Od tam je jadral proti Južni Afriki in pristal najprej v marini pri Cape Townu, nato odrinil naprej okoli rta Dobre nade, se moral spet vrniti v Port Elizabeth, kjer je za dlje časa usidral svojo Neodvisno Slovenijo. V tem daljšem obdobju je priletel domov in se nato spet vrnil v Južno Afriko. Tam je kupil drugo, večjo barko, ki je nosila ime Lunatic, in z njo prijadral domov v Portorož in to zapisal v četrti knjigi, V modri neskončnosti.

Septembra 2004 je ponovno izplul iz Izole na pot okoli sveta z Lunaticom. Do Las Palmasa je prispel sredi novembra. Od tam je štartal čez Atlantik v Recife in potem proti Južni Afriki v Simon’s Town. Zaradi nezgode se je tja spet vrnil in ponovno štartal ter končno prišel v Hobart na Tasmaniji. Vendar si je želel objadrati svet po južnih morjih v enem zamahu in brez pristanka. Tako je spet odjadral, a prispel le do severnega otoka Nove Zelandije, do luke Tauranga. Od tam je dvakrat štartal in nazadnje 19. decembra 2007 odjadral proti vzhodu, objadral rt Horn, se povzpel na Atlantiku do ekvatorja, nato jadral nazaj proti jugu, mimo rta Dobrega upanja v Indijski ocean. Tam mu je popustila prednja jamborna pripona. Čeprav je imel vrsto težav, je bil ob svojih radijskih pogovorih z Urošem Fabjanom in Marsellom Marinškom, ki sta njegova edina zveza z Slovenijo, pogosto optimističen. Le v zadnjih razgovorih je bilo čutiti utrujenost in tudi dobro mero otožnosti. Kako ne, saj je bil dobro leto sam, povsem sam na svojem Lunaticu, ki pa je bil, kot so poročali s trgovske ladje, tudi že hudo utrujen.