Jubilejna, 200. št. Val navtike: Plavaj, plavaj moja »betonarica«!

..Bilo je v 70. letih prejšnjega stoletja, ko se je v Ljubljani in njeni okolici izoblikovala skupina navtičnih navdušencev nad betonsko gradnjo bark. Slednji so se temu primerno, se pravi zidarsko, izobrazili. …

…Gradbišče je bilo kot mravljišče, vendar zmešnjave ni bilo; vsakdo je precej natanko vedel, kaj mu je storiti. Moja naloga kot lastnika sta bila usklajevanje nalog in skrb za to, da nihče ni bil žejen. …

…Betonska mešanica je bila očitno prava, saj z utiranjem ni bilo težav, tudi zunanja podoba, ki je počasi nastajala, je očem kazala svojo gladko zunanjo stran, ki je bila po oceni vseh med najlepšimi, kar jih je ta ekipa kdaj zgradila. ….

Zdaj smo morali postoriti samo še nekaj: oviti trup v žaklovino, po zgornjem robu pa speljati naluknjane gumijaste cevi, skozi katere je lahko po potrebi kapljala voda in vlažila trup. Nekakšno kapljično zalivanje leta 1973 torej! Nikakor si niso smeli dovoliti, da strjevanje ne bi potekalo po predpisih, pa čeprav decembra ni bilo pričakovati visokih temperatur in segrevanja betona.

Izkazalo se je, da je bil december v Dekanih eden najbolj mrzlih v zadnjih 100 letih. Kljub temu so iz cevi v prvih dneh počasi mezele kapljice in vlažile beton. No, žaklovina ni prišla prav le za to, da je zadrževala vlago, ampak tudi za to, da pozneje, ko se je temperatura spustila pod ničlo, ni prišlo do zmrzovanja.

Na Primorskem redkokdaj zmrzuje, takrat pa je vse kazalo, da bo. Tako sem se odločil, da trup ovijem v nekakšno najlonsko kletko in ga tako zavarujem pred zmrzaljo. Barka je postala podobna tistemu delu avstralske obale, ki jo je nekoč konceptualni umetnik Christie ovil v polivinil in nam s tem posredoval enkratno umetnino – enkratno v dobesednem pomenu besede! …

Več si lahko preberete v jubilejni, 200. št. revije Val navtika.