Jubilejna, 200. št. Val navtike: Jadrajte, potujte in si upajte

Ko smo trije fantje, Uroš, Matic in jaz, začeli z delom za revijo Val, si nisem mislil, da bom 23 let kasneje pisal članek za 200. številko revije na 17 metrov dolgem katamaranu z mikrovalovko in s pralnim strojem.

Svoj del revije sem že davno tega »oddal« Urošu in Maticu, začel sem se ukvarjati z »resnimi« posli, ostala pa je ljubezen do bark, jadranja, vetra v laseh (ki jih je sicer vedno manj), neverjetnih sončnih zahodov, novih dežel in zanimivih ljudi.

Kot najstnik sem zbolel za distrofijo in takrat se je vse skupaj začelo. Potreboval sem čas zase, za soočenje z usodo, jadrnica na morju pa se mi je zdela prava rešitev. V naši ulici, na Verovškovi v Ljubljani, so se takrat gradile tri jadrnice – ena železna pri Terlepu, ena betonska in ena plastična tam čez progo. V enem letu sem tako naredil sedem metrov dolgo jadrnico Joubert in »izginil« na morje. Pri gradnji so mi pomagali prijatelji in prijateljice iz gimnazije. Nekaj materiala sem kupil, nekaj »nafehtal«, sem pa tja pa kakšno stvar tudi sunil, zdaj si že upam to priznati. Jadrnica je imela ograjo iz železnih cevi, jambor iz namakalne cevi premera 12,5 cm, jadra so bila narejena doma, trup pa smo s prijatelji laminirali doma na dvorišču.

Ker so bili to časi depozitov za prehod meje, sem se prijavil na regato v Trstu (udeleženci športnih dogodkov so bili depozita oproščeni) in s sabo vzel še tri prijatelje in eno prijateljico. …

… S »Teto« (očetova teta Anika mi je dala denar za nakup Tomosa), kot sem poimenoval svojo barko, sem nameraval obpluti svet ali pa vsaj priti do Gibraltarja, vmes spoznati samega sebe in ugotoviti, kaj naj počnem v življenju. S 60 tisoč lirami (danes bi bilo to približno 40 evrov, ampak takrat se mi je zdelo veliko denarja) se je dogodivščina hitro sprevrgla v stisko, lakoto in pomanjkanje, pa vendarle – namen je bil spoznati samega sebe in najbolj se spoznaš, ko si v škripcih. …

Več si lahko preberete v jubilejni, 200. št. revije Val navtika.