Jože Mušič

Prvi Slovenec, ki je objadral svet, avtor dveh odličnih morskih potopisov, Melodije vetra in Zlati valovi, mojster fotografije in filmar, mornar, popotnik ter vsestranski športnik. Skromni Jože Mušič nič kaj rad ne govori o sebi, so mi pa zato njegovi prijatelji in jadralci, ki ga poznajo, zanj navdušeno in spoštljivo dodali: »Jože je slovenska jadralska legenda«.

Minilo je natanko 20 let, odkar ste se vrnili s poti, na kateri ste kot prvi slovenski jadralec objadrali svet. Kakšne spomine imate na to potovanje?

Spomini so pestri, med njimi pa veliko lepih, saj sem bil v najlepših predelih sveta. Bil sem na otokih, kjer ne pristaja nobena velika ladja ali letalo, do njih pa je mogoče pripluti samo z jadrnico. Na nekatere otoke je pred menoj priplula le še kakšna manjša jadrnica, pa še ta le enkrat ali dvakrat na leto, ponekod pa sem celo v kakšno vas stopil kot prvi tujec.

Rojeni ste v Mariboru, že dolga leta pa živite v Ljubljani. Kaj le vas je kot »kontinentalca« tako močno pritegnilo na morje?

Morje, z vsemi njegovimi lepotami in čari, me je pritegnilo že v mladih letih. Že od nekdaj sem se rad ukvarjal z različnimi vodnimi dejavnostmi. Veliko sem jadral, se potapljal in se ukvarjal s podvodnim ribolovom. Veliko sem jadral z majhnimi jadrnicami v razredu laser. To je bil zame še vedno najboljši in najbolj pošten način tekmovanja. Tekmuje se z enakimi jadrnicami, ne prevladuje denar, vse je odvisno le od jadralca.

Ste tudi tekmovali?

Tudi. Kakšnih 10 let sem bil celo prvi v Sloveniji. Veste, tekmovanja so izjemno dobra šola. Na tekmovanjih z laserjem sem si izpilil tehniko, kar mi je nato še kako koristilo tudi na dolgih plovbah. Laser je jadrnica, na kateri se fizično krepko udejstvuješ, ob tem pa se učiš prepoznavati vremenske razmere, spoznavaš plovne lastnosti in vadiš natančno upravljanje jadrnice. Pred jadranjem sem tudi nekaj let smučal na vodi.

S katerimi vodnimi športi ste še ukvarjali?

Nekaj let sem veslal v skifu, smučal na vodi in se potapljal. Veslal sem tudi kajak na divjih vodah in srfal. Mislim, da sem imel celo prvi srf v Jugoslaviji.

Ste si svoje prve jadralske izkušnje pridobivali v Jadralnem klubu Ljubljana?

Seveda. JKL, ki ga je zasnoval Mirko Bogić, je že pred mnogimi leti združeval ljubitelje jadranja. Najprej smo imeli člani vsak svojo jadrnico, nato pa se je razvila pestra jadralska dejavnost z otroki. Velika večina tistih, ki so začeli jadrati in tekmovati kot otroci, so danes odlični jadralci.

Kje so takrat odvijale regate?

Nekoč je bilo ob morskih regatah tudi precej jezerskih regat. Jadrali smo po Cerkniškem jezeru, na Savi, v Mariboru pa na Brestrniškem jezeru. Škoda, da jezerskih regat ni več, imamo namreč krasna jezera, s pestrimi vetrovi in z resnično lepim ambientom. Sedaj so regate izrazito tekmovalno usmerjene, nekoč pa so bile te tudi zelo prijetni družabni dogodki.

Kdaj pa ste začeli jadrati z večjimi jadrnicami?

Nekoč sem se ukvarjal tudi s turistično dejavnostjo, zato sem imel tudi večje barke za vožnjo okoli Lastova in motorne čolne za smučanje. Jadrnic je bilo na Jadranu v tistih časih pravzaprav zelo malo, saj so bili takratni zakoni precej čudni. Jadrnice namreč nisi mogel uvoziti kar tako, kot danes, temveč si moral za to imeti dovoljenje in plačati izjemno visoko carino. Nekoč sem opazoval nekega nemškega jadralca, ga povprašal, ali mi proda barko, ta je pristal, nakar sem svojo prvo jadrnico uvozil pod oznako »gospodinjski aparat«. Vsega skupaj sem imel tri jadrnice. Z Melody, mojo zvesto jadrnico, s katero sem se podal na pot, pa jadram še danes.

Kako to, da ste se odločili za pot okoli sveta?

Želel sem videti, kako izgleda svet v celoti. Zato sem si izbral pot, ki pelje okoli oble in tudi po najlepših predelih sveta. Na potovanje sem se odpravil z iskreno željo po jadranju, biti na morju in hkrati doživeti nekaj lepega. Na jadranje okoli sveta me ni vlekla želja po nekakšni slavi ali zaslužku. Pot sem si večinoma financiral sam.