Jadraš? Itak!

Ponovno pozdravljeni. Sedaj pa zares. Jadralska sezona se je za večino že dokončno zaključila, velika večina se nas je udeležila legendarne Barkovljanke. Upam, da ste z rezultati sezone zadovoljni.

Počasi bo potrebno premontirati gume na naših jeklenih konjičkih, bliža se čas snežnih športov in vsaj za nekaj mesecev bomo jadranje pustili pri miru. Tudi moji prispevki se bodo oddaljili od jadranja in nam od sedaj naprej poskušali na čim bolj nazoren način prikazati izdelavo in tehnične lastnosti materialov, ki so še kako pomembne pri projektu jadrnice same.

Če sem se do sedaj omejeval z opisom jadrnic in razvojem regatnih razredov, pa bom tu opisal materiale in načine izdelave jadrnic.

Ker je jadranje že star šport, vemo pa, da so »eksotični« materiali v uporabi le nekaj let, gremo po zgodovini pogledati, kako je potekal razvoj.

Na začetku so bili glavni in skoraj edini materiali les, konoplja za vrvi in železo za spoje. Iz lesa so izdelovali trup in jambor, vemo pa, da se les in voda ne ujemata najboljše, zato so potrebni razni premazi, ki les zaščitijo. Seveda pa pred sto in več leti premazi niso bili dovršeni, zato je bilo veliko problemov z vzdrževanjem. Pri jamboru je problem lesa ta, da mora biti jambor čim tanjši zaradi teže in aerodinamike, kar pa pomeni majhno trdnost – pri jamboru je veliko bolj pomembna trdnost samega jambora, kakor pa prožnost, saj se prožen jambor prehitro ukrivi in s tem izgubimo efektivno površino jadra. Jadra so bila platnena in ko so se zmočila, so se raztegnila in niso več opravljala svoje funkcije, medtem ko so bile vrvi konopljene.

Zaradi vseh teh slabosti sta les začela izpodrivati plastika (poliester, steklena vlakna) in aluminij. Dobra stran plastike je bila, da si lažje dosegel želeno obliko, je vodotesna in lažja za popravljati, ni rečeno pa, da je sam izdelek lažji od lesenega, je pa zanesljivo bolj odporen na udarce. Aluminij ima relativno nizko maso, zato je bil primeren za jambor in tudi pravilno obdelan (eloksiran) nudi potrebno odpornost na morsko vodo. Problem aluminija je, kakor pri lesu, da je precej prožen in se ne odziva dovolj hitro na spremembe sil na njega, zato mu pravimo, da je statičen material.

Zaradi vseh teh »slabih« lastnosti je bilo potrebno vpeljati nove materiale, ki bi deloma ali popolnoma zadoščali zahtevam konstruktorjev in jadralcev. Tako so vpeljali kompozitne ali sestavljene materiale, ki so z združevanjem dveh ali več materialov dobili povsem nove fizikalne lastnosti, moram pa poudariti, da ti materiali niso bili nič novega za znanost, saj so jih za vesoljske in letalske namene ter za cestne športe uporabljali že veliko let. Na začetku je bil problem njihova cena, vendar so se zaradi lastnosti tako hitro vpeljali, da danes ni več jadrnice, ki ne bi bila grajena iz teh materialov.

Ker je že vrsto let opuščena izdelava regatnih in potovalnih jadrnic iz lesa in aluminija, razen redkih izjem, se bom osredotočil samo na kompozitne materiale.