Jadraš? Itak!

… torej gremo naprej. Kakor sem nakazal že v prejšnjem prispevku, se bom tudi tukaj omejil in še v nekoliko naslednjih prispevkih na osnove; zaenkrat samo na jadrnice, s katerimi začnemo in se lahko nato udeležujemo tudi resnejših regat, saj so vse tudi olimpijski razredi.

Opravil sem šolo jadranja na optimistu, imam več kakor 15 let, ali sem pretežek. Zastavi se mi vprašanje, kam, kako naprej. Odgovorov je več. Lahko si omislim enosed ali dvosed, torej laser radial, laser, finn, 470, 29er, 49er ali sedaj že nekako »zastareli«, vendar še vedno priljubljeni evropo in 420.

Vse je odvisno od tega, kakšne ambicije imam, kajti nekateri med naštetimi so olimpijski razredi, drugi pa ne. In kakšna je razlika? Praktično so vsi dovolj zahtevni, nekateri še preveč, vendar je znatna razlika v ceni.

Predstavil bom olimpijske razrede iz leta Pekinga 2008. Za London 2012 ni večjih sprememb, razen tornada. Na mojo odločitev pa bom opisal tudi enkrat zelo priljubljeno evropo, v kateri smo imeli še do nedolgo nazaj olimpijske predstavnice, vendar pa je ta razred leta 2008 zamenjal laser radial, ki pa po mojem mnenju ni tehnično dorasel nalogi.

Naj začnem pri evropi, torej jadrnici, ki je veliko let kraljevala. Bila je primerna za vsakega začetnika, ponujala pa je tudi vrhunske užitke, bila je relativno hitra glede na svojo dolžino 3,5 m. Novejše jadrnice so imele jambor iz ogljikovih vlaken, trup je bil narejen v sendvič konstrukciji (o tem nekoliko pozneje), izdelovali pa so jo tudi v Sloveniji (Morgan, Elan). Moramo si priznati, da ji je bila storjena velika krivica, ko so jo zamenjali, vendar denar je sveta vladar …

Laser

Laser standard je bil narejen leta 1971 kot jadrnica, ki bi bila s svojo preprostostjo, a kljub temu hitrostjo in seveda nizko ceno, namenjena vsem, ki bi radi jadrali ali se naučili jadrati, ki bi radi tekmovali ali se samo vozili gor pa dol, sami, v dvoje ali troje na dopustu oziroma v prostem času. Praktično je bila jadrnica zasnovana za vse, ki bi jih kakor koli zanimalo jadranje, kar se je z merami in obliko načrtovalcu posrečilo.

Dolžina:          4,23 m

Širina:             1,37 m

Teža:               56,7 kg

Površina jadra: 7,06 m2

Z leti so se potrebe spreminjale, vedno več laserjev je bilo prodanih in začeli so prirejati regate, ki so bile najprej regijskega, nato nacionalnega, evropskega in svetovnega pomena, dokler ni najbolj množična jadrnica leta 1996 postala olimpijski razred. Do tega naslova ni prišla zaradi tehnične dovršenosti, ampak zaradi številčnosti, relativno nizke cene in nezahtevnosti pri vzdrževanju, saj je laser resnično »one design«, kar potrjuje tudi to, da je izdelovalec samo eden.

Sedaj je kot standard izvedba moški enosed olimpijski razred, v izvedbi radial pa ženski olimpijski razred, ki ima prirejen samo jambor in površino jader zmanjšano na 5,76 m2.

Izdelujejo ga iz steklenih vlaken in poliestrske smole, jambor in bum sta aluminijska, jadro pa dakronsko. Naj samo še omenim, da je leta nazaj Elan naredil »kopijo« laserja, ki se je imenovala Zeta in jo še danes lahko najdemo na kakšnem dvorišču ali avtokampu.

Finn

Jadrnica finn je zadnji enosed v sklopu olimpijskih razredov, narisana in zgrajena leta 1949. Narejena je bila kot projekt moškega enoseda za olimpijske igre leta 1952 v Helsinkih. To je ena redkih jadrnic, kjer je projektant Rickard Sarbz tudi izdelovalec. Že julija istega leta se prvič pomeri s tekmeci, vendar se ne izkaže. Takoj nato, septembra, na naslednji preizkušnji pa se skupaj z jadrnico Pricken izkaže za najhitrejšo v lahkem vetru. Svoje odlike zadnjič pokaže na kvalifikacijah leta 1950, kjer v močnem vetru zmaga na petih od šestih regat. Tako se prvič pojavi na olimpijskih igrah leta 1952.

Dolžina:          4,5 m

Širina:             1,3 m

Teža:               135 kg

Površina jadra: 10 m2

Jadrnica je bila na začetku narejena iz lesa, danes pa je trup izdelan iz steklenih vlaken, jambor pa iz ogljikovih vlaken. To je verjetno fizično najtežji enosed, saj je največji in tudi na vodi deluje nekako »okorno«, zato sodi izključno v moški razred. Seveda pa ne smemo pozabiti, da so se na njej kalili nekateri najboljši jadralci vseh časov, saj je prav zaradi te svoje okornosti tehnično najzahtevnejša.

470

Jadrnico 470 je leta 1963 sprojektiral Francoz Andre Cornu kot moderno, glisirajočo, lahko jadrnico za dve osebi, ne glede na spol in starost. Ta kombinacija je bila dobitna in jadrnica se je kmalu razširila po vsem svetu. Leta 1969 so ji priznali svetovni razred in leta 1976 je postala olimpijski razred, najprej kot moški in nato leta 1988 še kot ženski dvosed. Za razliko od prej opisanih jadrnic ima glavno jadro, flok (prečko) in špinaker, kar dvema jadralcema zagotavlja veliko več raznolikega jadranja, kakor pri normalnih enosedih, vendar pa takšno jadranje povzroči veliko število problemov, za katere je treba biti tehnično podkovan.

Dolžina:          4,7 m

Širina:             1,7 m

Teža:               120 kg

Površina jader: 12,7 m2 + 12,2 m2 (špinaker)

Jadrnica ima hitro, glisirajočo obliko trupa, tako da s pomočjo prvega jadralca, ki visi na trapezu, deluje kakor protiutež, saj nima uteži na kobilici in dosega dokaj visoke hitrosti pri jadranju z vetrom v bok (do 19 vozlov).

Izdelana je iz steklenih vlaken in poliestrske smole, jambor, bum in tangun so iz aluminija, jadra pa so iz poliestra ali poliamida.

S tem končujem tokratni prispevek, da ne bi prišlo do prenasičenja podatkov v naših glavah, saj, kakor pravijo, se bliža poletje, torej čas športa, ljubezni, prebujanja, avantur in novih izzivov. Torej, gremo jadrat, gremo se zabavat … itak!