Jadranje z vetrom v krmo
Dobra fizična pripravljenost posadke, veliko treninga, krmarjeva senzibilnost in velika mera komunikacije med posadko so bistvene značilnosti, ki jih moramo upoštevati med jadranjem z vetrom v krmo.
»Čeprav uspemo z vetrom v krmo jadrati vrhunsko, zaradi tega regate ne bomo dobili!«, mi je nekoč pripovedoval prijatelj. Jaz se z njim nisem povsem strinjal, vendar pa sem že velikokrat doživel, da smo odlične uvrstitve med regato krepko pokvarili prav z jadranjem s krmnimi vetrovi. Sam pri sebi sem pozneje premleval, le kaj za vraga smo počeli, saj smo dobljene regate praktično vedno povsem »podarili« nasprotnikom. Največkrat je bilo to zaradi neke neodločenosti krmarjev, ko pa je voda že tekla v grlo, smo poizkušali početi stvari, ki jih sploh ne bi smeli. Niti po logiki niti po jadralnih izkušnjah.
Posadke se morajo naučiti predvsem tega, da nobene stvari na jadrnici ne naredimo brez razloga, kar tjavendan! Za vsak obrat moramo imeti tehtne razloge in argumente. Pri jadranju z vetrom v krmo imamo navadno vedno dve možnosti. Prva je ta, da z jadrnico jadramo naravnost proti cilju, z vetrom v krmo, vendar pa je hitrost, če vetrovne razmere niso primerne, navadno nekoliko premajhna.
Druga možnost pa je jadranje v tričetrt krme, kakor pravimo, kar pomeni, da jadramo približno pod kotom vetra 135 stopinj, realnega pravega vetra, seveda. Takšno jadranje je seveda precej hitrejše, vendar pa je tudi prejadrana razdalja do cilja veliko večja. Vprašanje, ki se nam vedno znova zastavlja, je, ali bomo uspeli z večjo hitrostjo, kljub daljši razdalji, prehiteti jadrnico, ki jadra z vetrom v čisto krmo. Poiskati ustrezen kompromis med hitrostjo in smerjo jadrnice je naloga, ki jo je potrebno vedno znova razvozlavati, ko s krmnimi vetrovi jadramo proti želenemu cilju. Ali drugače, najboljši VMG (velocity may good), kar pomeni, da ima navidezni veter v našem primeru najpomembnejšo vlogo in da bo prav pravilno izkoriščanje njegovih obratov in hitrosti dalo neki rezultat na določeni regati.
Pametno je, da v šibkem vetru vedno jadramo z vetrom v tričetrt krme in si na ta način zagotavljamo vsaj nekoliko večjo hitrost, obenem pa nam vsaj še krmilo dela in imamo jadrnico lahko pod kontrolo. V primeru, da pa veter nekoliko naraste, je takoj potrebno z jadrnico ustrezno pojati ali pa nekoliko večjo hitrost izkoristiti za obrat, če je seveda to potrebno. Na kaj moramo biti pozorni v takšnih razmerah? Za primer si vzemimo na primer jadrnico J-24. Jadrnica, ki ni opremljena z elektronskimi inštrumenti, ima v svoji osnovni opremi »vindeks« na vrhu jambora in vgrajeno busolo na prehodu v kabino. Potrebujemo le še veliko pozornosti in opazovanja z našimi, človeškimi čutili. In prav ta nam bodo dala odgovore na skoraj vsa vprašanja. V posadki so v glavnem trije jadralci, ki so v takšnih razmerah odločujoči za uspešno jadranje z vetrom v krmo: krmar, taktik in jadralec, ki uravnava špinaker (tailer). Ti trije jadralci so prvi, ki zaznajo kakršne koli, tudi najmanjše spremembe v moči vetra ali morebitnih sunkih le-tega. Če se moč vetra le za malenkost poveča, jadralec na škoti špinakerja to takoj občuti in nasprotno, ko moč vetru pada, se napetost jadra kaj hitro izniči.
