Jadranje z največjo hitrostjo

Pri jadranju moramo vedno poskrbeti za uravnoteženo izbiro površine jader glede na hitrost vetra in smer jadranja naše jadrnice.

Tokrat si nekoliko pobližje poglejmo zanimivo razmišljanje o površini jader, ki jih uporabljamo na naši jadrnici, hitrosti jadrnice in polarizacijskih diagramih. Predvsem pa, kaj lahko sami storimo, da ob različnih vetrovnih pogojih poskrbimo za hitro jadranje brez prevelikega naprezanja posadke in jadrnice same. Zakaj in kako se uporabljajo polarizacijski diagrami (doseganje ciljne hitrosti – target boat speed), smo na tem mestu že pisali v preteklosti, pa vendar. Hitrosti polarizacijskega diagrama so idealne (optimalne) hitrosti, ki naj bi jih jadrnica dosegala ob različnih smereh jadranja in ob različnih vetrovnih pogojih.

Seveda je treba takoj zapisati, da ob nakupu jadrnice dobimo teoretične polarizacijske diagrame, katere izda navtični arhitekt ob projektiranju jadrnice in obstajajo le na papirju. Pozneje se ob pravilnem delu in beleženju podatkov iz regatnega jadranja (kjer je najverjetneje jadrnica najbolje strimana in uravnotežena) in treningov dokopljemo do novih spoznanj in dosežkov, ki pa so lahko boljši, enaki ali celo nekoliko slabši od teoretičnih izračunov. Polarizacijski diagrami teoretičnih hitrosti, ki jih navadno projektanti ponudijo, veljajo za vetrovne pogoje med šestimi in petindvajsetimi vozli realnega vetra. Predstavljajo nekakšno osnovno (bazno) nastavitev jadrnice v različnih smereh jadranja glede na smer vetra. To so seveda še vedno samo predvidevanja, saj vsi vemo, da obstaja pri jadranju ogromno spremenljivk takšnih in drugačnih, ki nam lahko še kako zagodejo, da si želenih številk nikakor ne uspemo doseči, kaj šele preseči. Preden pa začnemo s takšnimi ali drugačnimi preizkusi, se moramo vedno prepričati oziroma poskrbeti, da je trup jadrnice kar najbolj čist in gladek (sinonim biljardne krogle). Težo na jadrnici oziroma posadke naj bi čim bolj optimizirali. V pogojih z več vetra je še kako dobrodošel jadralec ali dva s težo blizu centa. Takrat, ko je vetra manj, pa bodo ti prijatelji žal morali počakati v krčmi na obali. Seveda mora posadka jadrnice vedno skrbeti za ustrezen bočni nagib jadrnice, tudi na krmarjevo željo. Predvsem pa so pomembni pravilni kroji različnih jader, ki jih uporabljamo pri različnih hitrostih in smereh vetra, kajti ti predstavljajo motor naše jadrnice. Ko smo prepričani, da imamo vse prej naštete pogoje kolikor toliko izpopolnjene, lahko začnemo z ustreznimi treningi in poizkusi doseganja različnih ciljnih hitrosti, ki jih je predvidela tovarna, kjer so jadrnico izdelali. Poglejmo si primer, ko recimo dvanajst metrov dolga jadrnica ob desetih vozlih realnega vetra dosega 6,9 vozla hitrosti ob kotu devetindvajset stopinj navideznega vetra. Ko nam uspe to hitrost doseči, smo vedno nekako prepričani, da bi z našo jadrnico zmogli še nekoliko več. V poštev pridejo vse možnosti, vendar se kot jadranja ne sme poslabšati. Od tu naprej smo dolžni beležiti na papir vse nastavitve, kote, različne hitrosti in smeri, ki utegnejo biti boljše od prejšnjih. Če smo bolje organizirani (cekin), potem lahko vse te podatke vnašamo v računalnik ali še bolje v ustrezne navigacijske pripomočke. Vendar bomo kaj kmalu prišli pred resnično dejstvo, da v mirnem morju, ki je kot olje, veliko lažje dosežemo ustrezne ciljne hitrosti (ali hitrosti polarizacijskih diagramov), kakor pa v primeru strmih in kratkih valov ali pa takrat, ko je morje zelo vzvalovano. V primeru živahnejše vodne površine bodo tudi številke na displeju nekoliko manjše. V tem primeru smo še kako soočeni z resničnimi hitrostmi, ki so seveda ob upoštevanju različnih meteoroloških pogojev nekoliko drugačne od tistih teoretičnih. Glede na različne meteorološke razmere se nam lahko zgodi, da imamo na koncu izdelane vsaj tri do pet različnih tablic ciljnih hitrosti za isto smer jadranja in isto hitrost dejanskega vetra.