Jadranje v rahlem vetru in formiranem morju

Jadranje v rahlem vetru in valovitem morju vsekakor sodi med zelo zahtevna opravila. To so izredno težki, selektivni pogoji, zlasti še za razgrete glave regatnih jadralcev. Kratek in strm val nam eden za drugim »kradejo« hitrost jadrnice. Zato sta vsaka površnost ali nepotrebna dekoncentracija že razlog za še dodatno izgubo hitrosti jadrnice. Pravilo, kako premagati tako težke vremenske razmere, je samo eno. Odločnost, ohranjanje največje možne koncentracije med posadko in seveda uporaba vsega razpoložljivega znanja med jadralci na jadrnici. Uporaba vseh treh naštetih dejavnikov nam bo lahko jadranje v tako težkih razmerah na koncu nagradila z dobrim ali celo odličnim rezultatom.

Za jadranje v pogojih, kjer je malo vetra, morje pa valovito, velja kar nekaj pravil. Po samem štartu bomo poizkušali z jadrnico čim hitrejše pospeševati in pridobivati na hitrosti. Profil jadra oziroma njegova globina naj bosta nekoliko globlja, kakor sicer ob standardnih nastavitvah. Krmar jadrnice nikakor ne stiska v veter (jadranje proti vetru), ampak jadra nekaj stopinj nižje, kjer lahko nenehno izkorišča večjo moč polnih jader. Ob pojavu vremenskih razmer, ki so bile na začetku opisane, bomo s temi nastavitvami (nekoliko slabši kot jadranja, vendar pa več moči v jadrih) verjetno jadrali ves dan. Če nam uspe pozneje dosegati želene ciljne hitrosti jadrnice, lahko počasi pripravimo jadrnico po standardnih nastavitvah, sicer pa ne, kajti izgube hitrosti se pojavijo takoj.

Obračanje jadrnice v takšnih razmerah naj poteka nežno in v večjem loku kakor po navadi. V veliko pomoč so tudi sojadralci, ki naj bi s svojo težo (nagibanjem jadrnice) še dodatno pripomogli k primernemu prehodu jadrnice z enih uzd na druge. Po obratu je potrebno postoriti vse, da z jadrnico čim prej dosežemo nivo in hitrost, kakršna je bila na prejšnjih uzdah.

Vsako jadro ima vsaj tri možne nastavitve, s katerimi lahko ohranjamo večjo moč jadrnice v šibkih vetrovnih razmerah, to so oblika, primerna globina (ustrezna profiliranost jadra) in primeren vpadni kot vetra. Jambor naj bo v takšnih razmerah povsem raven. Na ta način bomo globino glavnega jadra izkoristili v največji možni meri. Po bazi naj bo glavno jadro primerno napeto, prav tako po dvižnici, vendar ne preveč. Cunningham naj bo popolnoma popuščen. Kar zadeva prednje jadro, velja približno isto. Dvižnica naj ne bo preveč napeta, saj bo le tako jadro lahko zadržalo bolj okroglo obliko. Zadnja pripona naj bo skoraj popuščena, kajti le tako bomo prednjemu jadru omogočili ustrezno ukrivljenost prednjega roba. Točko vpetja škotine prednjega jadra bomo pomaknili nekoliko naprej proti kljunu jadrnice, tako da nam vsi trakci na notranji strani jadra stojijo lepo vodoravno. Preveč pritegnjena škotina prednjega jadra nam vsekakor zmanjšuje vpadni kot vetra in omogoča, da z jadrnico nekoliko bolj zajadramo proti vetru. Toda kaj kmalu se nam lahko zgodi, da bo glavno jadro ostalo brez pravega pretoka zraka, obenem pa tvegamo, da se nam bo prednje jadro začelo polniti z nasprotne strani, kar je seveda nezaželeno. Če smo nepazljivi, smo medtem že velik del hitrosti izgubili. Zato naj bosta škotina in škota primerno popuščeni, zadnji rob jadra bo bolj okrogel, kar se nam bo pozitivno odražalo takrat, ko se trup jadrnice zaletava v val in potrebujemo več prebojne moči. Nagibati se moramo k temu, da uspemo obe jadri nastaviti tako, da delujeta v primerni harmoniji in ustrezno nekoliko bolj slabšemu kotu jadranja, vendar kljub vsemu uspemo zadržati primerno hitrost jadrnice.