Jadranje od A do Ž

Pozdravljeni. V tokratnem prispevku vam bom predstavil prvo in najbolj uporabljano jadro, to je glavno jadro.

Glavno jadro je dobilo takšen naziv zaradi časa njegove uporabe. Lahko bi mu rekli tudi primarno ali največkrat rabljeno jadro na barki. Dandanašnji dizajni in kroji skoraj vsi po vrsti uporabljajo vpetje glavnega jadra na vrhu jamborja, izjema so le otroški optimist in nekatere stare jadrnice ali njihove kopije, ki poleg jamborja uporabljajo še pik.

Medtem ko imamo lahko na premcu veliko število različnih jader, je glavno jadro po navadi eno samo, razen redkih izjem, ko montiramo zaradi »havarije« ali orkanskega vetra tako imenovano viharno jadro.

Ker je glavno jadro praktično univerzalno, se mora prilagajati trenutnim razmeram moči vetra. V ta namen imamo na jadru narejene krajšave, s katerimi prilagajamo, manjšamo površino le-tega in izboljšamo stabilnost in varnost plutja. Največkrat je krajšava izvedena na način, ko jadro spustimo po dvižnici, »ostanek« pa pritrdimo ob bum. Poznamo pa tudi krajšavo, ki jo izvedemo z navijanjem jadra v jambor. Seveda je to možno samo pri navijalni izvedbi glavnega jadra.

Glavno jadro ima, kakor vsa druga, tudi tri prijemališča, torej head, tack, clew, o katerih smo razlagali že v prejšnjem prispevku, dodatno pa ima še prijemališče za krajšave in cunningham. Cunningham (imenovan po priimku Američana, ki ga je izumil) je prijemališče, postavljeno nekaj 10 cm višje od prijemališča tacka. Njegov namen je zategovanje prednjega roba »luff«, brez da bi aktivirali dvižnico. Dvižnica je zaradi svoje dolžine nagnjena k raztezanju, tako da večkrat zaradi slabe kakovosti le-te ne dosežemo želenega rezultata. Cunningham pa je praktično zanemarljive dolžine. Sprednji rob jadra je lahko vpet na več načinov. V osnovi imamo utor v jamborju, po katerem tečejo točno v ta namen narejena vodila, ki so pritrjena na prednji rob, ali pa ima jadro v prednjem robu všito vrvico (grativ). Na večjih jadrnicah pa se praviloma uporablja »tračnica«, nameščena na jambor, po kateri tečejo »vozički«, ki so prav tako nameščeni na prednji rob. Ta različica je dražja, vendar mnogo bolj učinkovita, še zlasti pri jadrih z letvicami po vsej dolžini (full batten), torej od prednjega pa do zadnjega roba jadra.

Zadnji rob ali leech je lahko več oblik. Od osnovnega trikotnika lahko povečamo površino tudi za nekaj več kot 10 %. Nekako opredelimo, da imajo potovalne jadrnice manjšo »glavo« ali je sploh nimajo – roll, tekmovalne pa večjo. Z glavo mislim na zgornji del jadra, ki pri novih oblikah prehaja iz polkroga v trapezoidno obliko. Po vsej dolžini leecha imamo žep za vrvico – leech line ali meolo. S to vrvico zategujemo izstop jadra, ki se zaradi različnih vetrnih pogojev ali raztezanja materialov spreminja. To največkrat zaznamo kot tresenje ali hitro plapolanje roba.

Dandanes imamo v uporabi nekaj vrst glavnih jader, v splošnem pa jih delimo v standardno in roll ali navijalno obliko. Roll se nasploh uporablja pri potovalnih jadrnicah. Je lahko obvladljivo tudi začetnikom, vendar so »performanse« nezadovoljive že za povprečno dobrega jadralca. Po navadi so trikotne oblike in ne nudijo možnosti skoraj nobenega omembe vrednega trima.

Standardna jadra so lahko z letvicami ali brez, vendar slednjih skorajda ni v uporabi, torej jih delimo na delne letvice ali letvice preko vsega (full batten). Jadra full batten so prvi začeli uporabljati Francozi na svojih katamaranih. Na začetku so jih razne jadralske inštitucije prepovedovale, vendar ker se je zelo hitro izkazalo, kakšno prednost v izkoristku imajo in da zlahka prekašajo vsako navadno jadro, so se začela uveljavljati praktično na vseh področjih. Danes jih najdemo na vseh tekmovalnih in veliko potovalno tekmovalnih jadrnicah. Danes pa se na trgu pojavlja tudi vedno več roll jader z letvicami, ki pa so nameščene v navpični smeri, vendar vsaj nekoliko popravijo slab izgled trikotnika namesto jadra. Kakor sem že prej omenil, poznamo tudi viharno glavno jadro. To je jadro majhne površine, narejeno iz zelo močnega dakrona. Velikokrat je vsaj delno, če ne v celoti pobarvano z vpadljivo barvo, na primer fluorescenčno oranžno. Razlog temu je velika vidljivost, kajti to jadro se največkrat uporablja pri zlomu jambora, torej takrat, ko nimamo možnosti dviga originalnega glavnega jadra.

Manevri z glavnim jadrom:

Dvig: Potrebujemo vsaj 3 ljudi. Za prvi dvig glavnega jadra moramo le-to najprej pravilno vpeti. Pripnemo prednji, zadnji in gornji rogelj ali vrh z zato namenjenimi karabini ali gambeti. Sprednji rogelj je fiksno vpet, gornji na dvižnico, zadnji pa na regulator po bazi ali kar bazo. S krajšavami in cunninghamom nekoliko počakamo. Če smo z barko na privezu, počakamo na primeren trenutek brezvetrja, če plujemo, pa se s premcem obrnemo proti vetru in z najmanjšo hitrostjo vzdržujemo smer. Le to so idealni pogoji za izvršitev manevra brez večjih zapletov, kajti tako bo jadro v nevtralnem položaju in ne bomo imeli vleke z neželeno smerjo in dodatnih protisil na dvižnici. Pri dvigu morata biti vang in baza popolnoma izpuščena. Sledimo jadru na sprednjem robu, tako da mu pomagamo v utor ali zapenjamo vozičke. Ob dvigovanju standardnega jadra pazimo, da se nam letvice na zapletajo v nosilne vrvice (lazy jack) vreče na bumu (lazy bag). Pri tem jadru imamo za prevleči še vrvi krajšav, tako da takrat, ko pridemo do višine 3., 2., 1. krajšave, ustavimo manever in prevlečemo le-te preko za to namenjenih očes ali škripcev na jadru. Če upoštevamo takšno montažo krajšav, obstaja majhna verjetnost, da bi kaj zapletli.

Pri nadaljnjih dvigih pazimo le na letvice in lazy jack, pri roll pa praktično nimamo nobene skrbi več, le eno vrv spustimo in drugo zategnemo.

Spust: Kakor pri dvigu jadra, je tudi pri spustu zelo pomembna smer plovbe. Tudi tukaj, če je le možno, izberemo smer proti vetu z najnižjo hitrostjo. Nato le spustimo dvižnico in spremljamo jadro pri pospravljanju na bum ali v lazy bag. Če smo v okrnjeni posadki, recimo enega ali dveh, si pri prvem pomagamo z avtopilotom, v drugem primeru pa podamo dvižnico v roke krmarju, ki jo nato počasi spušča. Pri roll sistemu moramo biti pazljivi, da vrvi, ki navija jadro, ne navijemo preveč, kajti zna se zgoditi, da pridemo do konca »polža« in nato nam taista vrv zategne bum navzdol, največkrat proti sprayhoodu. V tem primeru lahko pride do deformacije le-tega. Torej pazljivo z električnimi vitli!

Krajšave: Poznamo tri izvedbe standardne krajšave in to je SLR ali single line reefing (krajšava s potegom ene vrvi), krajšava, ki ima spredaj in zadaj različno vrv, in takšne, ki imajo le zadaj izpeljano vrv, spredaj pa samo očesa ali karabine, katere zataknemo na bum ali za to narejena mesta. Standardno jadro krajšamo na način, kakor bi spuščali jadro, le da ob tem zategujemo še tisto vrv, za katero od krajšav se odločimo. Pri prvih dveh izvedbah, naštetih zgoraj, nam ni potrebna intervencija ob jamboru, pri tretji pa vsekakor. Razlogov, kdaj se odločimo za katero izvedbo, je več. Naj povem, da je prva zanesljivo najbolj preprosta za uporabnika, druga omogoča veliko dodatnih nastavitev, tretja pa poceni izvedena.

Pri roll krajšamo, kakor bi navijali, le da spustimo »bayo« le toliko, kolikor želimo in nato zategnemo še sprednjo vrv. Pa ne pozabimo! Ko pripravljamo krajšavi, je verjetno več vetra, kakor sicer, tako da je še toliko bolj pomembno to, da smo usmerjeni med manevrom proti vetru.

Naslednjič o premčnih jadrih. Lep pozdrav do takrat.