Jadra od A do Ž

V prejšnji številki smo se dodobra seznanili z lastnostmi, oblikami, poimenovanji prednjih jader, sedaj pa je na vrsti trimanje le-teh, saj brez pravilne nastavitve jadrnica ne doseže želene hitrosti in smeri vožnje. Trimanju prednjih jader moramo dati velik poudarek in pomen, saj so ta jadra za razliko od glavnega neposredno in po vsej površini izpostavljena vplivom vetra, kajti vpetje je izvedeno na prednjo pripono, na kateri imamo ali cevi »roll« sistema ali »tuff-luff« ali pa golo pripono. Nobena od naštetih pa ne povzroča niti desetine upora glede na jambor.

Pri trimanju prednjih jader je najprej pomemben pravilen izbor le-teh, torej pravilna odločitev o jadru, ki ga bomo razpeli, glede na potrebe, moč vetra, smer vožnje in seveda znanje posadke! Prav to zadnje nam lahko prinese obilo preglavic, če imamo ob premočnem vetru prevelika jadra in smo nesposobni narediti menjavo. Takrat lahko postane nevarno in mora nam biti jasno, da se z naravo ne da hecati. Pri glavnem jadru poznamo krajšave, torej dokaj preprosto prilagodimo površino glede na veter. Pri prednjih jadrih, razen »roll« sistemih, pa imamo več jader različnih dimenzij in moramo jadro dobesedno menjati. Nekaterim povzroča že letno pospravljanje jader zahtevno opravilo, na regatnih jadrnicah pa je menjavanje prednjih jader osnovno opravilo, ki se izvede tudi na vsakih nekaj minut. Pri jadranju naj bi nenehno spremljali hitrost in nagib jadrnice; s tema dvema parametroma si pomagamo do pravilnega izbora. Seveda je osnova smer vožnje. Tako bomo v orco uporabili enega izmed flokov in v krmo enega izmed špinakerjev ali genakerjev. Pravilen nagib jadrnice naj bi bil do 25 stopinj v orco ter 10 stopinj in manj v krmo; nad temi vrednostmi ima jadrnica preveč bočnega zanosa, torej je efektivna površina kobilice premajhna in se nam VMG (efektivna hitrost – po domače) zmanjša, ne glede na dejansko hitrost (SOG – hitrost glede na dno (merimo z GPS-om), SOW – hitrost glede na vodo (merimo z merilnikom hitrosti pod vodo)). Ko imamo dvignjeno primerno prednje jadro, lahko začnemo s trimom.Trim genove, floka; trimanje teh jader razdelimo na več segmentov. Ker najprej jadro dvignemo, sledi trim po dvižnici, ki je za marsikoga zanemarljivega pomena, vendar ni tako. S prenapetostjo dvižnice se nam jadro splošči, kar je ugodno za vožnjo v orco po močnejšem vetru, vendar je s pojenjanjem le-tega treba tudi dvižnico spuščati. Orientiramo se tako, da pogledamo prednji rob in če so gube navpične, vzporedne s prednjo pripono, pomeni, da imamo dvižnico preveč zategnjeno, ob gubah, pravokotnih na prednjo pripono, pa preveč spuščeno. Prednapetost dvižnice deluje nekako tako, kot cunningham na glavnem jadru. Za nastavljanje zadnjega roglja (clew) uporabimo škotine, ki so preko drsnikov s škripci (kareli) izpeljane v kokpit. S škotino ploščimo jadro, zategujemo, zapiramo zadnji in spodnji rob. Pri vožnji v veter je jadro zaprto, v laško pa odprto. Osnova pri trimu naj bodo moštrini (trakci, ki prosto plapolajo po prednjem delu jadra) in to tako, da so zavetrni pravokotni s prednjo pripono, privetrni pa vzporedni s palubo ali morjem. To se v praksi vidi tako, da so privetrni za določen kot dvignjeni glede na zavetrne. Ta sprememba se zgodi zaradi različnega toka zraka okoli jader.