Izola-Malta-Izola 4. del

Še danes sem hvaležen Simoni in njenim lepim in ostrim očem, da sva se po dveh urah vijuganja izvlekla iz kvadranta na GPS-u, ki je označeval morje, kjer lahko pričakuješ plavajoče ribiške mreže. Dobra izkušnja – v prihodnje se bom tem kvadrantom na daleč izognil. Seveda v tistih velikih valovih in močnem vetru, ko smo jadrali proti mestu Sirakuze, skoraj na istem delu morja ni bilo ne duha in sluha o ribičih in njihovih mrežah. Pristali smo na kratko, le toliko, da smo dotočili vodo in nafto v marini Santa Maria de Levca in se osvežili z vodo iz cevi kar na pomolu, saj vode za tuširanje v sanitarijah ni bilo. Javil se nam je tudi naš sedmi član Peter, ki se nam je pridružil v Otrantu. Vedeli smo, da moramo izkoristiti precej močan južni veter, da nas čim hitreje potisne čim globlje v Jadransko morje skozi ožino Otrantskih vrat. Takrat je v Sloveniji divjalo orkansko neurje in povzročilo kar nekaj škode in ta »porcija« je naglo napredovala navzdol po Jadranu. Te napovedi so mi delale sive lase in priganjal sem posadko, da smo čim hitreje nakupili dva polna vozička hrane in ob pol osmih zvečer izpluli iz Otranta. Prav zanimiv je bil pogled na vse mogoče čolne in jadrnice, ki so hitele v marino, mi smo pa dvignili jadra še v zavetju zaliva in z »laško orco« in visoko hitrostjo edini izpluli v smeri albanske obale. Vedel sem, da imamo do obrata vetra samo še 24 ur časa in do takrat moramo prijadrati z jugom čim višje do varnega priveza. Peter je to noč, ko smo z devetimi vozli v polkrmo prejadrali počez Jadransko morje, po neprespani noči na vlaku zaspal kot top in tisto noč je bil tudi oproščen dežurstva. V Draču (albansko: Durres) smo se privezali kar med dve tovorni ladji ob desetih dopoldne. Pristaniški agent Bitri nas je obral za 50 evrov, da nam je uredil pristaniške formalnosti in dogovorili smo se, da nam dokumente prinese točno opoldne. On je šel urejati papirje, mi pa na ogled mesta, ki je presenetljivo lepo urejeno in se ponaša z zanimivo rimsko areno. Sicer so ostali samo temelji, ker so vse kamenje že zdavnaj izruvali in ga uporabili za zidavo hiš. Tudi pivo ni slabo, tako da sem kar malo pozabil na skrbi zaradi prihajajočega neurja. Sem pa bil na trnih, ko sem nestrpno čakal Bitrija ob dogovorjeni uri.

Valovi, ki jih je poganjal jugo, so se valili v našo krmo in nas neugodno pozibavali. Hiteli smo proti črnogorski obali. Posadka si je želela, da se za hipec ustavimo še v Ulcinju, pa sem jih žal moral razočarati. Ogledali smo si ga na daleč, nekaj milj stran in takrat jim je bilo jasno, zakaj. Ogromni valovi so se valili skozi ozek prehod v zaliv in pena je špricala do prvih stavb. Pred leti sem se s prijatelji privezal na edinem pomolu, ki ga imajo in po zaslugi domačinov, ki so me opozarjali, da prihaja jugo, za las ušel iz peklenske morske kletke.

Močno grmenje in pahljačasti bliski, ki so parali nebo in prve debele kaplje, so nas ob devetih zvečer pospremili v varno zavetje A.D. Marine Bar. To noč bi bilo zelo nevarno na odprtem morju, saj so napovedovali do 50 vozlov severnega vetra. Marina je bila skoraj opustela, policisti in cariniki so gledali rokometno tekmo po televiziji in nihče se ni hotel tisti večer ukvarjati z našimi dokumenti. Prepustili so nas jutranji izmeni, ki pa nas ni videla, saj smo se po zajtrku ob desetih zjutraj na veliko začudenje našega soseda, panonskega mornarja iz Novega Sada, odvezali in z veliko truda še v varnem zavetju velikega valobrana dvignili jadra. Jadrali smo z močno zategnjeno drugo krajšavo in s celim flokom. Najprej smo na desne uzde odjadrali pet milj na odprto in v močno razpihanem morju naredili obrat in se s sedmimi vozli hitrosti začeli čez kar velike valove prebijati proti Budvi. Nebo je bilo jasno in ozračje oprano, le preveliki in kratki valovi so nekaterim delali neugodne težave in nam kvarili pravi jadralski užitek. Lana se je dobesedno tepla z valovi in včasih je kateri od njih tudi nagajivo skočil čez bok in nas pošteno namočil. Ko nas je kakšen velikan dobesedno vrgel preko svojega penečega hrbta in ko se je premec nato zaril v naslednji val, se je oglasil Simonin vzklik navdušenja. Slednjega sem bil sem izredno vesel, saj mi je pomagal dvigovati moralo posadki, ki je bila od utrujenosti že malo načeta. Za krmilom je bilo najtežje in menjali smo se na vsako uro z Matjažem in Josotom. Po dvanajstih urah smo pristali v Cavtatu, vsi srečni, da sta dan in prejadrane milje za nami. Riva je bila polna razkošnih jaht in jadrnic, ki so na varnem čakale boljše vreme.