Izola – Malta – Izola 2008

V dneh, ko jesen pozlati odpadajoče listje na z dežjem prepojene travnike. Ko vrhove Alp

»pocukra« prvi sneg in mrzel sever ohladi ozračje, je pravi čas, da iz spomina potegneš tiste

tople poletne dneve in lepe trenutke, preživete na ležernem dopustniškem potepanju ali utrinke z jadralske avanture. Ko narahlo pripreš oči in ti dogodki letijo skozi spomin, ti nehote postane toplo in nekaj te topline vam želim preliti skozi teh nekaj napisanih strani.

Ideja, da poleti odjadramo na Malto in nazaj, se je rodila že pred novim letom, kmalu potem,

ko je bila naročena nova jadrnica Hanse 430 e. Vedeli smo, da bo potrebnega veliko časa, da

jadrnico opremimo z vso potrebno dodatno opremo na palubi in pod njo, jo preizkusimo v

spomladanski burji v Tržaškem zalivu in se pomerimo na prvih regatah za slovensko prvenstvo za potovalne jadrnice, preden bo na Lani vse nared za daljšo jadralno pot. Nova jadrnica je dobila ime po moji zlati vnučki, ki jo imam zelo rad in vedno, ko se mi pogled ustavi na imenu, mi je toplo pri srcu zaradi lepe barke in deklice, ki ji je posodila svoje ime.

Z neverjetno naglico so kopneli dnevi in že smo bili sredi priprav na odhod in kot vedno smo zadnja najnujnejša opravila in montaže delali skoraj do zadnje ure odhoda. Vzporedno s pripravo jadrnice smo naredili osnovni načrt poti in razdelili posadko na dva dela. Prva skupina je odjadrala do Malte in se vrnila z letalom. Druga se je vkrcala na barko v La Valletti, ko je priletela z »nizkocenovnikom« iz Benetk. Le Joso in jaz sva imela to srečo, da sva ostala tudi na povratku. Da bo jadranje kolikor toliko udobno in v užitek, kar je osnovni namen takšnega jadranja, sem se odločil, da mora biti na poti najmanj štiričlanska in največ osemčlanska posadka. Zgodilo se je tako, da nas je bilo na prvem delu pet in na povratku sedem članov, in predvidevanja so se izkazala kot pravilna.

Iz Izole smo izpluli 1. julija 2008 zgodaj popoldne, in sicer moška ekipa, ki je imela za seboj že kar nekaj preplutih milj. Do savudrijskega svetilnika so Zoki, Niko in Sašo pospravili zaloge hrane in pijače pod palubo, motor je godel na 2.000 vrtljajih, sonce se je pripravljalo, da se skrije za prelepim zahodom. Vetra ni bilo niti za vzorec in ni bilo opaziti, da se bi kdo od prisotnih kaj veliko vznemirjal zaradi tega. Pogreta telečja obara in hladno pivo sta še polepšala konec precej stresnega dne. Pred nami so bili popolnoma drugačni dnevi, dnevi in noči, ko se vzpostavi življenje v drugačnem ritmu, lahko bi rekel v ritmu valovanja morja. Ker smo upali na »burinček«, smo vozili blizu hrvaške obale, le toliko smo se ji oddaljevali, da smo lahko še dobro videli znane svetilnike. Po štiriindvajsetih urah smo bili v višini Sestric na začetku Kornatov, ob trinajstih se je dvignil maestral, najprej sramežljivo nedolžen, toda z vsako minuto ga je bilo več. Sonce je žgalo, iskali smo senco pod jadri in se hladili s hladno pijačo, dokler se veter ni dvignil preko 10 vozlov.