Iz rok mojstra na krožnik gosta
Suši je ena najstarejših in najbolj tradicionalnih azijskih jedi, ki jo povezujemo z eno besedo: mojstrstvo. Celotna azijska kultura je prežeta z iskanjem popolnosti, ki na svoji dolgotrajni poti narekuje vztrajnost in potrpežljivost. Močan vtis in lepoto teh na konfucijanstvu utemeljenih vrednot izpopolnjevanja smo gotovo kdaj v življenju srečali prek očarljivih okrasnih drevesc bonsaj ali pa sta nas prepričala v elektroniki in avtomobilski industriji. Japonska kulinarična umetnost ravno skozi suši demonstrira največjo strast do kakovosti in popolnosti. V zadnjih desetletjih izjemnega razvoja kulinarike, vedno večjega poudarka na estetiki in kakovosti ter vedno bolj pretanjene kulture uživanja hrane je vedno manj prostora za hitre rešitve in vedno več za tiste resnične, avtentične ustvarjalce na področju kulinarike.
Da mojster sušija ni le oseba japonskih korenin, je že dolgo znano, gotovo pa je vsak, ki se je mojstrsko kalil v tem poklicu, vstopil globoko v azijsko kulturo prenosa znanj, ki je precej drugačna kot naša tradicionalna evropska. Ralph Macchio nam jo je z vsako poro svojega telesa upodobil v filmu Karate Kid in za vedno pustil v spominu odtis kako se pride do rezultata, kako učijo mojstri in kje je naša prava zakladnica moči. Ernest Barać je to izkusil na svoji koži in skozi 10 let urjenja v mojstrstvu sušija prišel do svojega NONBIRIja, svoje sproščenosti, v kateri je vse mogoče…
Še več o mojstru in pripravi sušija si lahko preberete v junijski reviji Val navtika.
