Z jadrnico preko petih celin – 6. del

Po burni in viharni noči, ko smo si malo odpočili, nam je Kolumbija takoj postregla s slabim vzdušjem. Izvedeli smo, kakšna je cena, ki jo mora plačati Peter, da smo lahko tu. Državi je treba plačati 100 USD, agentu, s katerim se bolj težko sporazumevamo, ker ne zna dobro angleško, pa 130 USD, na koncu pa še stroške priveza. Tudi ko smo povedali, da bi tu samo začasno popravili nastalo škodo na barki in mogoče odpluli še v istem dnevu, ni pomagalo, treba je bilo plačati! Seveda nam je bilo takoj jasno, zakaj je ta marina bolj kot ne prazna. Peter se je kmalu lotil popravila nastale škode zaradi silovitega preleta buma z ene strani na drugo, pri čemer so bili na eni strani škotine skrivljeni vsi vijaki, ki držijo del, v katerem je škripčevje.
Santa Marta je bila zopet nekaj novega zame. Na ulicah je kaos še večji kot na St. Luciji. Stojnice z vsemi mogočimi artikli, ki bi jih lahko popisal na pol strani, s hrano, pijačo, sadjem … Prometa je preveč – mini avtobusi, imenovani »collectivos«, avtomobili, med katerimi so zastarele »katrce« oz. vozila znamke Renault 4, pa tudi najnovejši terenski avtomobili, motoristi in kolesarji, ki se gnetejo po ulicah med pešci in obratno. Neprestano se sliši trobljenje, s katerim se očitno sporazumevajo.
18. februarja je Birthe izvedela, da jo v Panami čaka katamaran. Zelo je bila vesela in je takoj rezervirala letalo iz Cartagene v Panamo. Petru ni več zaupala glede tega, kdaj bomo v Panami, poleg tega pa je ravno te dni neprestano pihal močan veter, za katerega smo izvedeli, da piha zato, ker smo bili ob enem najbolj vetrovnih rtov na svetu. Končno smo imeli odlične pogoje glede uporabe interneta in zelo smo bili presenečeni, da je bilo to ravno v Kolumbiji. Poleg pisarn in recepcije v marini je bila na voljo klimatizirana klubska soba, v kateri so bili udoben kavč, velika televizija, tiskalnik, razne knjige in revije ter, kar je bilo najpomembneje, precej hiter internet. …

Več si lahko preberete v 206. št. revije Val navtika.