Iz Izole do Premude

Vsakdo, ki se na slovenskem ukvarja z navtiko, je tesno povezan z Jadranskim morjem, to pa v veliki meri vključuje plovbo po teritorialnih vodah sosednje države. Isti akvatorij je bolj ali manj `obvezen` tudi za slovenske lastnike plovil in vse to velja tudi za pod ta članek podpisanega, čeprav zadnja leta poleti nisem zahajal tja. Tako sem se letos za »familiarno« križarjenje po Jadranu odločil po šestletnem premoru, in sicer iz zelo preprostega razloga: zažejalo me je po dalmatinski »štimungi«!

Razlogov za to, da sem Jadran kot kraj preživljanja svojega dopusta v zadnjih letih črtal iz svojega programa, je več. Najpomembnejši je ta, da sem se ga zasitil in si zaželel drugih krajev, drugih ljudi in običajev. Italija, Grčija, Francija in Turčija ter Egipt so me pritegnili do te mere, da sem na Jadran povsem pozabil in ga, po pravici povedano, tudi pogrešal nisem.

Sicer pa sem na njegovih obalah dokaj redno prisoten že po `službeni` dolžnosti in to mi je zadoščalo.

No, letos sem se s svojo družbo odločil, da dva tedna preživimo pri naših sosedih in v začetku julija smo obrnili premec moje jadrnice proti jugu. Iz matičnega pristanišča, marine v Izoli, smo se namenili do severnojadranskih otokov, Kornati pa so bili po načrtu naša najjužnejša točka.

Umag – prva postaja

Štirinajstim dnem dopusta, namenjenega križarjenju, smo želeli dodati še tri dni vikenda, a jih nismo uspeli `prešvercati` v dopustniško kvoto. Za to je poskrbel motor in nekaj drugih malenkosti na barki, ki jih je bilo potrebno spraviti v red, nanje pa nas je spominjal 23 točk