Ist – Molat

Ist – Molat

Val 167
AVTOR Uroš Gabrijelčič
FOTO Uroš Gabrijelčič

Plovba skozi Premudska vrata do najbližjih južneje ležečih otokov po navadi ni nič posebnega. Razdalje so majhne, otoki neveliki in ker nudijo kar nekaj primernih zalivov za sidranje in nekaj prijaznih dalmatinskih naselij, ki jih je lepo obiskati, sem se tam pogosto mudil. Ta pogosto pa pomeni, da sem naletel tudi na `pasje` razmere, močan veter, nazobčano morje z valovi skreganimi med seboj in močne tokove. A ne lani; lani vreme sicer ni bilo idealno, ampak sploh ne slabo.

Reportažo začeti s pisanjem o vremenu morda ni najspodbudnejše, ker pa sem že zapisal, da vreme ni bilo slabo, naj pojasnim, da je to veljalo za tiste jadralce, ki so se v istem času, ko sem se tam mudil sam, vzpenjali proti severu. Zahodnik južne smeri je bil zmerno močan in vztrajen, saj je s približno enako močjo in iz iste smeri pihal kar nekaj dni, teden dni morda. In ker sem bil s svojo posadko namenjen na jug, mi je nepremočrtno jadranje nekoliko načelo živce. Povsem po nepotrebnem, seveda, kajti vetrovom se je treba prilagoditi, izbrati vetru ugodno smer in s pesnikom Župančičem odjadrati nekako v slogu: Razpnimo jadra, naj gre, kamor hoče, naj srce navriska in razjoče …!

Ne vem, ampak kratke razdalje med otoki so mi bile tudi zato všeč, ker nam tudi cikcakasta plovba ni vzela preveč časa in smo lahko velik del dneva namenili pohajkovanju po otokih, ki smo jih obiskali.

Res je, da smo že prvega na naši poti, Škardo, izpustili iz programa, predvsem zato, ker sem pred leti tam že bil, pa me ni navdušil. Otok sam namreč, se je pa dvodnevno bivanje tam po zaslugi uspešnega ribolova nepozabno vpisalo v spomin. Prijatelj Mate je bil tedaj na vrhuncu svojih moči in oborožen s podvodno puško in izkušnjami podvodnega ribolovca je poskrbel, da se imamo vsi, ki smo tedaj sestavljali posadko, česa spominjati. Ne nazadnje tudi zato, ker bi nam obisk policijskega čolna skoraj pokvaril večerjo pa morda še kaj več. Mate je bil pod vodo namreč preveč uspešen in ko se je vračal k naši barki in že od daleč videl ob njej privezan policijski čoln, se je znebil dela plena …

Policaja tega nista zaznala, saj smo ju tisti, ki smo ostali na barki, zamotili z vinom in pogovorom in koncu sta zadovoljna odšla za nekaj pločevink bogatejša!

Južni zaliv Škarde Griparica, ki se zajeda v otoček, je primeren za sidranje, morda celo bolj kot višje ležeče in pred burjo zaščiteno Lojišće, a sidranju je tu odklenkalo, odkar so zaliv posuli s priveznimi bojami, muringi. In čeprav me je že nekajkrat mikalo, da bi obiskal tam živečega slikarja, se nikoli nisem ustavil za dlje časa, tako da niti ne vem, ali ta slikar sploh še živi tam. Bom poskusil prihodnje leto, če se bom motal tam blizu. Lani smo sicer pokukali v zaliv, a nas je nekaj jaht na muringu odvrnilo od obiska.