`Island Hopping` ali hopsanje med otočki palawana
Filipini slovijo kot eno najčudovitejših otočij na vsem planetu. Še posebej Palawan kot odročen, v dolgih 650 kilometrov proti Borneu razpotegnjen otok, obkrožen z ogromno družino več sto otočkov. Njegov arhipelag Bacuit nam ponuja sanjske otoke z mogočnimi kraškimi pečinami, bujnim tropskim rastjem, filmskimi belimi plažami, kristalno čistim morjem in bogatim podvodnim svetom, za povrhu pa še sproščeno filipinsko `Bahala na` (to je `Kar bo, pa bo`) vzdušje. Raj na Zemlji vabi!
Že vrsto let so Filipini zasedali visoko mesto na listi zame najbolj želenih destinacij. Na sam vrh pa se niso uspeli prebiti; a le zato, ker podnebje narekuje obisk v prvi polovici leta, saj v drugi polovici pretijo tajfuni. Moj dopust je bil namreč običajno tempiran na prehod iz jeseni v zimo, ko postanejo dnevi doma »škrto« kratki in turobno sivi. Letos pa se je zgodilo: marčevski dopust je bil (kot) naročen za Filipine! In naravnost idealen za Palawan, kjer tokrat plujemo v Valu. Za priljubljeno tako imenovano hopsanje med otoki (angl. island hopping) je lepo vreme pač bistvenega pomena.
ITI-jevska dodatna oprema
Modrovanje o lepoti in vremenu Palawana nas pripelje do starih poimenovanj: Španci, filipinski kolonizatorji, so ga imenovali Paragua (dežnik – vendar zaradi tanke oblike in ne vremena), Kitajci, očitno očarani z njegovo lepoto, pa Pa Lao Yu (otok čudovitega pristanišča). Midva sva namesto v Puerto Princesi rajši pristala v zračni luki na severu Palawana – potem, ko sva let (tako kot vedno na tem potovanju) skoraj zamudila; očitno sva se kar preveč nalezla filipinskega `bahala na`. Tokrat je tičal razlog za zamujanje v tem, da letijo iz Manile letala družbe ITI z drugega letališča, kot vsa druga, lokalnemu taksistu pa je `ITI` zvenelo podobno neznano kot kakšen `E.T.`. Na mini letališki stezi so čakali samo še naju, pa vendar so si kontrolorji vzeli čas. Ob odkritju školjk, ki sva jih nabrala na otoku Mindanao, so nama dali vzgojno lekcijo. Z meritvijo temperature na čelu so pregledali najino fizično funkcioniranje, v psihološke preglede se niso spuščali. A že na prvi pogled je bilo očitno, da – s popotniškimi oblačili, nahrbtniki in slogom – precej izstopava, saj so značilni potniki ITI-ja očitno premožnejši uglajeni turisti.
Že pogled z letala je od Palawana veliko obetal. Mene je kar začaral, da nisem mogla odlepiti nosu od šipe. K sreči je lahko prav vsak sedel ob oknu, saj je bil naš ptič tako majhen. Preprost zemljevid je služil kot odličen pripomoček za sledenje koščkom kopnega, ki so kraljevali pod nami sredi morskih širjav. Pijače niso stregli, je pa žepek sedeža ponujal neobičajno dodatno opremo – pahljačo! Da si lahko mešal soparo vročega zraka in se privajal tropskemu podnebju.
Večerja v gnezdu, spanje v Modrosti
El Nido naju je presenetil z gnečo ljudi v sicer zelo redko poseljenem Palawanu. Vegaste stavbe, nanizane vzdolž obeh strani uličice, so dajale le slutiti, da se za njimi skriva morje in tista opevana scena, ki bi lahko menda služila kot idealna filmska kulisa še tako romantičnemu filmu. Na drugo stran so iznad pločevinastih streh v nebo štrleli vrhovi mogočnih kraških pečin, ki stiskajo turistično mestece v obmorski sendvič.
Že preko spleta sva rezervirala sobo v prenočišču, imenovanem Alternativa. Izkazala se je za dobro izbiro. Sobe v pritličju je ločeval od morja največ 5 metrov širok pas, da te je zvečer uspavala najlepša uspavanka. Tudi domiselna imena sob so naredila vtis; le zakaj nama je bila namenjena `Modrost`? Pamet sva si resda kupila z masažo glave, ki je bila vse kaj druga od pričakovane sprostitve. A maserske storitve so bile pravzaprav edine, ki pri Alternativi niso navdušile. Iz kuhinje odprtega tipa, kjer si se lahko učil, kako iz eksotičnih sestavin, kot so na primer bananini cvetovi, nastaja filipinska jed, so prihajali slastni krožniki na mize v prvem nadstropju. Poleg klasičnih miz so se ponujali tudi prostorčki na tleh z nizko mizico med blazinami. In dva izmed takšnih gnezdec sta stala na visokih lesenih tramovih in segala ob plimi prav nad morje. Pri zajtrku sva se rajši skrila pred že zjutraj žgočim soncem, večerje pa so bile v takšni jedilnici ob čudovitem razgledu na otočke naproti in vzdolž obale El Nida ne samo okusne, ampak zares romantične. Še zlasti ob srkanju svežega mangovega soka, bombe vitaminov in užitka!
Sicer Alternativa ni bil nikakršen luksuzni hotel, nasprotno, drobceno preprosto prenočišče z nekaj sobicami in gostilnico, z elektriko omejeno na le nekaj ur dneva, kateremu je simpatična, podjetna in srčna lastnica Becky pridala posebno atmosfero, da je bilo ob večerih, po hopsanju med otočki, prijetno vračati se `domov`.
