Intervju – Vasilij Žbogar

Intervju – Vasilij Žbogar

Val205
AVTOR Julijan Višnjevec
FOTO osebni arhiv Vasilij Žbogar in Julijan Višnjevec

Vasilij Žbogar se je pred kratkim z Nove Zelandije vrnil s prvim odličjem s svetovnih prvenstev, čeprav sta v njegovi jadralski beri dve odličji z olimpijskih iger v razredu laser, pa tudi številni drugi uspehi, ki jih je dosegel na mednarodnih tekmovanjih. V jadranju nas je s svojimi dosežki dobesedno razvadil, zato si ob prihajajočih olimpijskih igrah v Riu de Janeiru vsi želimo, da osvoji zlato medaljo. O čem razmišlja in kako se pripravlja na OI v Braziliji prihodnje leto, nam je zaupal v pogovoru v domačem klubu Burja v rodni Izoli.

VN: Predpripravo na olimpijske igre v Riu de Janeiru prihodnje leto si okronal s stopničkami na svetovnem prvenstvu v Takapuni na Novi Zelandiji. Ali je to rezultat stopnjevanja forme in sodi v tvoj program priprav pred olimpijskimi igrami?
VŽ: Že na začetku sezone sem dejal, da to svetovno prvenstvo predstavlja eno ključnih točk. Na ta cilj sem sicer potem, ko sem padel s kolesa in si poškodoval rebro, nekoliko pozabil. Tri mesece sem bil namreč praktično brez nekega kvalitetnega treninga in bil sem prepričan, da ne morem več računati na tako visoko uvrstitev, kamor sem ciljal na samem začetku. Kljub temu se je vse dobro izšlo, čeprav še vedno mislim, da za to svetovno prvenstvo nisem bil maksimalno pripravljen. Kljub moji slabši fizični pripravljenosti so prevladale izkušnje, iz njih pa se da marsikaj izvleči. Definitivno pa je bila ta regata za vse jadralce zelo pomembna, ker je bila zadnja velika pred olimpijskimi igrami. …

VN: Kakšni so občutki zjutraj pred tekmo, ko se zbudiš? Si prepričan vase ali te preveva negotovost?
VŽ: Razmišljaš o ustreznih pogojih. Vsak tekmovalec ima pogoje, ki so mu bolj pisani na kožo, v katerih je močan. Pri meni je bil tokrat odločilen veter. Sicer zjutraj, pred tekmo, poskušam obdržati rutino, ki jo imam. Ne razmišljam o tem, ali bom dober ali slab. Nato grem na regatno polje in se tam seznanim s pogoji. Če mi ustrezajo, super, če ne, se prilagodim. Potem poskusim dati iz sebe maksimum. Med tekmo seveda ne razmišljam o ničemer. Na koncu k rezultatu pripomore tudi sreča. Tako je bilo tudi tokrat. Startal sem dobro, bil ves čas v vodstvu, nato pa je veter pojenjal. V cilj smo na koncu vsi prišli v razdalji enega metra. Tu mora biti prisotna sreča.

VN: Kaj ti pomenijo navijači in podpora, glede na to, da jih na tekmah, kot je npr. to mogoče pri nogometu, ne moreš slišati in jih imaš verjetno le v mislih?
VŽ: To mi pri jadranju zagotovo manjka. Če bi izbiral še enkrat, bi zaradi njih zagotovo izbral kakšen drug šport, saj mi podpora toliko pomeni. …

VN: Kako vidiš razvoj jadranja po zaključku tvoje kariere in kako vidiš na splošno jadranje v Sloveniji, glede na to, da nekateri trdijo, da smo fenomeni v smislu popularnosti in vrhunskih rezultatov? Ali so mladi upi, ki prihajajo za tabo?
VŽ: Pri nas ni problem v tem, da smo majhni in imamo malo morja. Imamo izjemne jadralce, že pri optimistih in v mladinskih razredih, a težava je v tem, da jih veliko ne uspe priti do vrhunskih članskih rezultatov, ker vmes nekaj manjka. Po svoji karieri bi se rad posvetil temu, v smislu, da bi postavil nekakšen center, kjer bi se jadralci mladinci razvijali v člane. …

Več si lahko preberete v 205. št. revije Val navtika.

Vasilij_Zbogar_SP_finn_foto_Robert_Deaves (1)