Intervju: Tomaž Čopi

Slovenski jadralec Tomaž Čopi ne potrebuje posebne predstavitve. Poznan kot jadralec, trener, poslovnež in še kaj, zna svoja stališča zagovarjati brez dlake na jeziku. Pogovor je poleg nedavnih novosti v jadranju stekel tudi o trenerstvu ženske posadke 470 in slovenski pomorski identiteti.

Na lanskoletni World Sailing konferenci v Sarasoti so se »poročili« jadralski razredi, ampak vsaj kot je videti, javnost s tem ni povsem zadovoljna. Kakšen je tvoj pogled na to dogajanje? Gre jadranje v pravo smer?
TČ: Moje mnenje, ki si ga deliva tudi z našim taktikom pri teamu Nika Deanom (op. a.: Barkerjem) in z drugimi velikimi imeni, ki jadrajo na RC-ju, je, da odgovorni v World Sailingu sicer imajo namen narediti nekaj za dobro jadranja, a gre v realnosti njihovo delovanje v nasprotno smer. Osebno nimam nič proti kajtanju. Je zanimiv šport, katerega bi se tudi sam lotil, sem pa prepričan, da ima zelo malo skupnega z jadranjem. Jadranje se na primer začne z optimisti, kjer otroci usvajajo prve veščine upravljanja barke, jadra, krmila, gre za popolnoma druge zakonitosti, kot se uporabljajo pri kajtanju, in s kajtanjem nimajo nobene povezave.

Kaj pa, če pogledava z drugega zornega kota? Kaj misliš, da želi organizacija World Sailing doseči s temi prevetritvami? Je to samo stvar nekih interesov skupin, mogoče proizvajalcev jadrnic in opreme, ali gre res za to, da se jadranje predstavi širši množici, da postane bolj atraktivno in dostopno?
TČ: Razen Torben Graela, ki ga poznamo, se vsi sprašujemo, kdo so ti ljudje, ki so v izvršnem komiteju te organizacije in odločajo o tem, kako naj bi izgledalo jadranje v prihodnosti …

Ali to pomeni, da ti ljudje nimajo z jadranjem nobene povezave?
TČ: Mislim, da imajo v organizaciji World Sailing premalo kontakta z realnostjo v jadranju, predvsem s klubi…

Kaj vse smo se pogovarjali s Tomaž si lahko preberete v februarski številki revije Val navtika 236.