Intervju: Tine Slabe

Leta 1993 se je s prijatelji, pod vodstvom Matevža Maleja, začel spoznavati z novim športom – windsurfingom. A napredoval je najpočasneje v skupini. Ko so prijatelji že glisirali, je Tine trdil, da ne bo nikoli uporabljal zank za noge!

Nekaj pozneje se je prvič »vrgel« v salto naprej – uničil je jadro, a hkrati odkril novo dimenzijo športa. Leta 2002 se je že srečal s tekmovanji evropskega pokala in hitro napredoval v deseterico svetovnega pokala, sezono 2008 pa je končal kot deveti najbolj vsestranski windsrfar na svetu in se postavil ob bok velikim imenom – Dunkerbeck, Campello in Albeau. Pred kratkim je končal snemanje dokumentarnega filma o deskanju okoli rta Horn.

Baje je okoli 1980 rt obsrfal z veliko desko že neki Francoz, a z moderno opremo še nihče. Glavni organizator podviga Thomas Miklautsch je že prej poskušal obkrožiti rt, a takrat ni uspel dobiti spremljevalne jadrnice, ki bi mu nudila podporo. Tako je povabil mene ter nizozemskega windsrfarja Bena van der Steeina in podvig se je začel.

Zaradi varnosti smo se dogovorili, da bomo neprestano blizu jadrnice, saj se na odprtem morju kaj hitro lahko izgubiš. Tako je vsa komunikacija potekala verbalno ali z rokami.

Ja, seveda. Na Jadranu sem pravzaprav doživel ene najmočnejših vetrov in tudi kar zelo visoke valove, tako da lahko na Jadranu doživimo zelo radikalne pogoje. Morje lahko pokaže zobe.

Sem, kakšnih pet let nazaj v Avstriji na »eventu« (windsurfing tekmovanje) in postala sva prijatelja. Žal danes ne tekmuje več, ker se je posvetil svojemu poslu in ga ne vidim več. Mi pa danes ni več vzornik in grem sedaj svojo pot naprej, le številko 6 sem seveda obdržal (Josh Stone je imel tekmovalno oznako US-6, op. a.).

Če bi vedel, bi jo napravil (smeh). Mislim, da je le trening, predanost in finančna neobremenjenost.

Prav sedaj se veliko stvari menjuje in osebno mislim, da je še dovolj prostora za motivirana manjša podjetja, ki lahko splezajo visoko. Kaj pa vemo, mogoče pa se bodo kdaj prodajale deske ali jadra TS (smeh).

Top uvrščeni v EFPT zaenkrat še ne, saj je tour šele v svojem četrtem letu, a morda v prihodnosti. Kar se pa tiče PWA, pa ja, saj prvih deset živi kariero kakor smučarji, le da je v windsurfingu kariera običajno daljša, ker je šport bolj prijazen za telo.

PWA »eventi« imajo izhodišče 35.000 €, na EFPT pa je vrednost največjega »eventa« 20.000 €, tako da je PWA še vedno največji tour in še dolgo bo tako. Upam le, da bo tour še zrastel.

Stvar je kar preprosta. Za srfanjem stojijo vsa večja oblačilna podjetja, ker na splošno srfa več ljudi. Tako Quiksilver, Reef, Billabong … vlagajo v šport veliko denarja in posledično se šport pojavlja v televizijskih medijih. Žal pa je windsurfing, po mojem mnenju, v osemdesetih, ko je bil na vrhuncu, zaspal na lovorikah in zašel malo v zaton, tako so se podjetja umaknila.

Vsa čast obema, a jaz se jih skoraj zagotovo ne bom udeležil. Za olimpijske igre je treba drugače trenirati, potrebuješ ekipo in za to denar. Takšne organizacije pa pri nas žal ni več. Če bi se lotil tega projekta, bi bil sam in zopet od začetka, kot sem že prebijal led skozi mojo kariero. Je pa tudi olimpijsko jadranje povsem drugačno v primerjavi s tem, s čimer se ukvarjam sedaj.

Svetovna kriza se pozna tudi v windsurfingu. Tako se manjšajo proračuni in vsak tekmovalec se poizkuša znajti po svojih najboljših močeh. Moj izdelovalec desk, F2, je šel v stečaj in tako se je zaključila moja pogodba. Tako sem se odločil za deske RRD in jadra Challenger, saj govorim tudi italijansko in je sodelovanje precej boljše.

Seveda. Prvo, kar ljudje »odrežejo«, je luksuz – hobiji in aktivnosti so prve, tako je končnih kupcev manj. Na drugi strani pa tudi prve stroške, ki jih podjetja zmanjšajo, predstavljajo proračuni za marketing, zato je tudi manj »eventov«. Toda mislim, da se bo windsurfing zaradi pravih privržencev dobro obdržal, saj ga večina nas še vedno počne zaradi ljubezni.

Razvoj opreme je naredil ogromen korak naprej. Predvsem malenkosti okoli letvic in topa jadra. Je pa tudi res, da jadra danes premorejo veliko večji spekter vetra in so lažje vodljiva kot tedaj.

Sam zelo slabe izkušnje še nisem imel, bilo pa je nekaj kočljivih situacij, ko me je opral (lomeči val se zruši nate, odplavi opremo ter te vleče po dnu, op. a.) kakšen večji val in sem bil dolgo pod vodo, pa tudi kakšen hud padec pri visoki hitrosti, a nič hujšega. Imel pa sem težavo na nartu, ki sem jo sedaj odpravil in upam, da bo v prihodnje vse dobro.

Takrat sem tako mislil, sedaj pa sem odrasel in ugotovil, da je v slalomu tekmovati zelo zanimivo. Predvsem pa bolj resno, saj če nisi fizično pripravljen, nimaš nobenih možnosti. Je pa tudi res, da se je od takrat v slalomu marsikaj spremenilo in tudi zato je to sedaj moja glavna disciplina.

Mislim, da meje ni, hitrosti se bodo višale do vrtoglavosti, sploh zaradi razvoja materialov in konstrukcij opreme. Moram pa priznati, da bo zaradi fizikalnih dejstev kajterje zelo težko ujeti.

Uradni rekord je hkrati še vedno slovenski windsurfng hitrostni rekord, to je 38,20 vozlov, toda z GPS-om sem dosegel 41,70 vozlov.

Ko ne tekmujem in ne treniram zares in imam to možnost, najbolj uživam med valovi, a vse to je odvisno od razmer. Če so neuporabni valovi in šibek veter, grem raje vozit slalom.

V wavu je to push loop, pri freestylu pa flako.

Res je, dostikrat imam velike probleme v pravilni slovenščini opisovati svoja potovanja in dogodke. Da poskusim posloveniti zgornji odgovor: pri jahanju valov je to navpični salto nazaj, pri prostem slogu pa je to obrat z vso opremo za 360 stopinj proti vetru. Nekako tako naj bi to zvenelo, čeprav bi se tisti, ki dobro poznajo windsurfing, najverjetneje čudili napisanemu.

Zelo težko vprašanje. Sam sem vedno najraje tekmoval v Italiji, ker sem se tam domače počutil. Najboljše vzdušje in najboljše pogoje pa sem doživel v Izraelu. Ljudje so bili navdušeni nad tem, kar smo počeli in organizirali so nam zelo lepe zabave. Na morju pa so bili odlični valovi in odličen veter.

Ha, ha. Od nečesa je treba živeti! Če povem čisto po pravici, me še ni premamil noben kraj. Sam rad vedno potujem in toliko je še krajev, ki bi jih rad videl, po drugi strani pa se vedno rad vrnem domov, k punci, družini in prijateljem. Nikoli pa ne veš, morda se nekoč odselim in nekje ustalim.

Moja boljša polovica je zelo fleksibilna, razumevajoča in me podpira. Kadar je možno, se mi pridruži, tako da nikoli ne mine zares dolgo obdobje, ko nisva skupaj. Na srečo je tudi z današnjo moderno tehnologijo vse dosti lažje.

Upam, da ja. Med vsemi je kar nekaj motiviranih, a le s trdim delom jim ne bo uspelo, saj jim morajo biti všeč tudi potovanja in komunikacija z ljudmi. Srčno upam, da bo še komu uspelo.

Opažam, da je windsurfing v Sloveniji ponovno v rahlem zagonu. Na spotih opažam vse več ljudi, tudi novih obrazov, in upam, da se bo trend nadaljeval.

Slovenci smo zelo specifičen narod. Vedno bi želeli imeti nekaj posebnega in sami nekaj narediti. Iz istega razloga sta nastala dva izdelovalca desk, ki sta se skozi leta zanesljivo veliko naučila. Konstrukcije njihovih desk so verjetno zelo dobre in tudi »shapei« (oblike desk, op. a.) najverjetneje. Sam pa že dolgo nobene od teh desk nisem vozil, tako da težko komentiram.

Ne. Znam se peljati levo in desno, a več kot to me trenutno ne zanima. Mislim, da je začetni bum nekoliko izpodrinil windsurfing, a sedaj se windsurfing ponovno vrača. Zgodba se mi zdi zelo podobna smučanju in deskanju na snegu.

Ja, kadar imam čas, grem »nabit« par žogic. Predvsem me je zanj navdušil eden mojih najboljših prijateljev, Andraž Brečko. Spoznala sva se na fakulteti in ker je iz Celja, je golf odličen razlog, da se večkrat vidiva. Na mojo srečo gradi hišo ob golf igrišču Zlati Grič v Slovenskih Konjicah, katerega sem tudi sam član, tako bom imel še več razlogov za njegov obisk. Golf pa mi poleg windsurfinga pomeni sprostitev v lepi naravi. Dodatno spodbudo pa mi je dal moj bratranec Gregor Slabe, ki je z lansko sezono postal profesionalni igralec golfa in je, kolikor vem, najuspešnejši slovenski golf igralec, četudi je star le 20 let. Prejšnji konec tedna je zasedel drugo mesto na Alps Touru.

V mladosti sem kar nekaj let treniral plavanje, ki sem ga zaradi ljubezni do windsurfinga opustil. Stika s športnim jadranjem nisem imel nikoli, se pa občasno podam tudi na wakeboard.

Tako je, prepuščen sem lastni iznajdljivosti. Od JZS na žalost nisem nikoli dobil nikakršne podpore, a sem morda zato tudi sam kriv, saj se nikoli nisem imel časa ukvarjati s potrebno birokracijo. Temu pa nisem želel posvečati več časa, saj sem bil mnenja, da s tega naslova ne morem dobiti večjih sredstev.

Po pravici povedano. Kolikor vem, so tudi oni bolj okorni in se več posvečajo birokratskim borbam, kot športu. Ta trenutek za šport največ naredi PWA.

Jaz sem dokaz za to, saj že pet let živim le od tega. Res pa je, da me z opremo sponzorirajo tuji sponzorji, finančne sponzorje pa moram večinoma poiskati v Sloveniji.

Precej govoric kroži o tem, a mislim, da ostaja le pri govoricah.

Bil sem povabljen na omenjeno tekmovanje, a sem bil žal zaseden z drugim projektom. Ker je ta šport zanesljivo ekološko neoporečen, bi morda lahko v današnjem ponorelem svetu tudi na ta račun dodatno promovirali windsurfing.

To je vprašanje, prav gotovo pa bom izkoristil veliko stikov, ki sem jih v preteklih letih pridobil. Pustimo se presenetiti.

Življenje je le eno, zato ga živite in verjemite v svoje sanje!