Intervju: Tadej Lazar
Začetnik plastičnih plovil v Elanu
Tadej Lazar je bil eden najpomembnejših začetnikov »planinske mornarice« v Elanu, kjer je delal 41 let v najuspešnejšem obdobju tovarne. Je dobitnik Bloškega smučarja, najvišjega odlikovanja, Elanovega »Oskarja« za izjemne dosežke, ki ga je prejel kot 23. najzaslužnejši elanovec, kot so ustanovitelj Rudi Finžgar ali smučarska legenda Ingemar Stenmark. Pogovarjava se v njegovi hiši v Radovljici, kjer med mnogimi spominki iz obdobja Elana izstopajo njegovi lastni kipi jadrnic iz kamna, bumerangi, pa svojstveni stoli … V obdobju po upokojitvi si s tem ustvarjalno krajša čas.
V Elan ste prišli leta 1951. Že nekaj let prej se je začela izdelava lesenih čolnov. Kako se spominjate svojega prvega obdobja v Elanu?
Prvi zametki izdelave čolnov v Elanu so iz leta 1947. Tedaj so tam izdelali serijo lesenih skifov in dvojnih dvojcev, skupaj vsakih po pet do šest komadov, ter tri osmerce. Vsi so bili tekmovalni čolni. Pobudnik je bil Ljubljančan Hafner. Ko sem leta 1951 prišel kot mlad fant v Elan, se je pojavil interes, da začnemo izdelovati lesene čolne dingije. Te čolne smo izdelovali kar v oddelku telovadnega orodja, kjer sem delal tudi sam. Naredili smo jih 70 in so bili namenjeni za Ameriko – to je bil naš prvi izvoz. Sam sem strojnik in sem začel delati najprej v projektivnem oddelku telovadnega orodja. Od tam imam tudi svoj patent za švedsko lestev – moje prvo delo. Po odsluženju vojaškega roka sem postal obratovodja v kovinski delavnici za 3 do 4 leta. Sledilo je težko obdobje za Elan, odnesli so Finžgarja in sam sem postal za eno leto tehnični vodja vsega Elana. Po tem letu je položaj od mene prevzel Oleg Vrtačnik.
Se spomnite kakšne posebne prigode iz obdobja v Elanu?
Na Švedsko smo v prvem obdobju izvozili 60 čolnov, nakar so jih 62 reklamirali. Na koncu smo se pobotali, da jih je bilo samo 60. Čista resnica.
Pa še ena. Ko smo prvo leto na ljubljanskem sejmu razstavili E 31, je to nekaj pomenilo. Domača izdelava, pa takšna lepotica. S kupcem sem stopil v notranjost barke, kjer smo imeli na mizici preste in sok. Tam pa je že sedela gospa z dvema mulcema in privoščili so si krepko malico. Rečem, da imam obisk in če lahko zapusti barko. Gospa se je razburila in začela vpiti name. Rečem: gospa, ali boste kupili kakšno barko? Prav jezna je odšla, me dala v časopis, kako sem bil nesramen. V Elan pa je poslala mojemu takratnemu direktorju Petričku vrečko tistih prest in bobi palčk, s pismom, da vrača, kar so pojedli. Kar so popili, pa ima v dobrem, če se ji pridruži v kavarni.
