Intervju: Štefan Hadalin- smučar, ki stoji z nogami trdno na tleh
Presenečena sem, ko me na nek petkov popoldan pokliče sam, potem ko ga pisno kontaktiram (sicer res nekajkrat neuspešno, a v njegovo opravičilo: je v začetku tekmovalne sezone) s prošnjo za intervju. Zaradi trenutne situacije najin pogovor poteka na daljavo. V prvem stavku predlaga, da se tikava. Star je 25 let. Za razliko od mnogih sovrstnikov, ki v tem času tavajo v materialističnem svetu in iščejo pravi smisel življenja, predvsem pa pričakujejo, da jim bo vse želeno brez pretiranega napora »padlo z neba«, stoji na realnih tleh. Štefan Hadalin ve, da brez truda ni rezultata. Zato Vrhničan trdo dela že vrsto let. Ne samo, da ima v rokah diplomo višješolskega ekonomista, okoli vratu ima tudi medaljo srebrnega leska iz kombinacijske tekme, ki si jo je prigaral na svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju v Åreju pred dvema letoma. Življenjskim uspehom navkljub ostaja preprost, prav nič vzvišen, z modrostjo, ki jo gre pripisati zrelim osebam. Mladenič ima tudi neprijetne izkušnje starejših: ve, da je meja med neskončnim delom in izgorelostjo zelo tanka.
Med pogovorom z njim ugotoviš, da je to človek, ki ga moraš vikati. Ker do njega čutiš, kljub mladosti, a morda prav zato, veliko spoštovanje. Tudi zato bomo zanj stiskali pesti vsakič, ko se bo pognal iz startne hišice!
Vrhnika, od koder prihajate, je sicer znana po klancu, ampak tisti, ki ga imamo v mislih, Cankarjev, ni ravno primeren za smuko. Na katerih klancih je torej mali Štefan delal prve smučarske zavoje?
ŠH: Prvi smučarski zavoji so bili narejeni na smučišču Ulovka nad Vrhniko, ki danes na žalost ne deluje več. Drugi spomini, ki so prav tako iz zgodnjega otroštva, so iz Stare Vrhnike, kjer smo pri babici z lokalnimi fanti smučali oziroma bolj skakali na skakalnicah, ki smo jih naredili na hribčkih. Tu smo veliko improvizirali in seveda veliko »štamfali«, kot vsi otroci, ki uživajo in se zabavajo na snegu…
Več si lahko preberete v novi, dvojni izdaji revije Val navtika, okt-nov, št. 252.
