Intervju – Rok Rozman

Z Rokom sva se spoznala na Velikem Viharniku, na startu slovite Barcolane, kamor je prišel kot pomoč za vrtenje »mlinčka za kavo« (ang. »coffee grinder«). Z dotlej le veslaškimi izkušnjami mi je priznal, da je bilo na štartni liniji precej zmedeno in nenavadno. Kljub temu je užival in se seveda počutil kot del simpatične ekipe raznolikih, a vendarle žarečih mož, željnih zmage na najbolj množični regati na svetu. Sedaj ima druge cilje, veliko bolj plemenite, težje, mnogim, tudi meni, pa doslej neznane. Zajezitve rek prinašajo težave, ki nastanejo ob grobih posegih v naravo, natančni zajezitvi struge reke, te pa niso tako nedolžne, kot si morda mislimo.

Začeli ste s hokejem na ledu, potem vas je prevzela voda v drugačnem agregatnem stanju. Kako se je začela vaša športna kariera?
RR: S hokejem sem začel že zelo zgodaj, star nisem bil niti štiri leta. 12 let sem ga treniral na Bledu, ko sem se nekega dne sprl s trenerjem in sem v navalu jeze izjavil, da grem veslat. Šel sem na Zako na Bled in v nekaj mesecih v veslanju toliko napredoval, da sem bil na državnem prvenstvu v enojcu tretji. Želel sem si sicer zmage, a so mi zatrjevali, da je v tako kratkem času treninga ta rezultat že velik uspeh. Nekaj časa sem vzporedno treniral tako hokej kot veslanje, potem pa sem prešel le na veslanje. Štiri leta kasneje sem kot 20-letnik že odšel na olimpijske igre v Peking.

Kako to, da ste kmalu po teh olimpijskih igrah zaključili s kariero profesionalnega športnika?
RR: Na olimpijskih igrah sem si želel medalje, a smo bili v veslanju v četvercu četrti in tedaj se mi je kar malo podrl svet. Šele kasneje, ko sem dozorel, sem prišel do tega, da je bil to kar dober rezultat in da v življenju medalje in profesionalni šport niso najbolj pomembni. Leta 2009 smo dobili še medaljo na svetovnem prvenstvu v Poznanu, bili smo tretji. Po hudi poškodbi hrbta, ki je sledila, je moja motivacija precej padla. Ko je bila poškodba že delno sanirana, sem sprejel odločitev, da z veslanjem zaključim in se konkretneje oprimem drugih stvari, ki so mi bile precej bolj všeč, npr. kajakaštva na divjih vodah, muharjenja, planinarjenja, študija biologije. Ko sem treninge opustil, je študij gladko stekel, na oddelku za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani sem hitro diplomiral, zdaj pa me čaka še magistrska naloga.

 V zadnjem obdobju se zavzemate za ohranjanje tekočih rek na področju Balkana v okviru projekta Balkan Rivers Tour. Kaj (ali kdo) vas je spodbudilo k temu?
RR: Od svojega petega leta muharim, na Savi lovim ribe, nekje od 15. leta pa se ukvarjam tudi s kajakaštvom. Na rekah in ob njih sem preživel res veliko časa, kar me je povezalo z njimi. Ko sem potoval po svetu, sem ugotovil, da so reke povsod ogrožene z jezovi, da mnogi vidijo v njih samo posel. Postalo mi je jasno, da je potrebno nekaj ukreniti, saj v nasprotnem primeru čez deset ali 15 let takšnih rek, kot so zdaj, ne bo več. Ne želim jih zaščititi samo zato, da bom imel sam kje loviti ribe in se voziti s kajakom, temveč kot biolog, torej zato, da bodo rastline in živali imele habitat, ki jim ga sicer jemljemo.
K tako zavzetemu pristopu k projektu me je najbolj spodbudila dvomesečna kajakaška odprava v Čile, na katero sva se z Žanom Kunčičem odpravila v zimi 2014/2015. Tam sva spoznala Avstralca Bena Webba, ki je imel za seboj pravo filmsko zgodbo. Za en mesec je prišel v Čile in tam izvedel, da hočejo zajeziti perujsko reko Marenan, ki kot največji pritok s sedimenti hrani Amazonko. Kajak je za čas dal na stran in se posvetil iskanju somišljenikov ter organizacij, ki bi mu pomagali rešiti reko pred zajezitvijo. Nikogar ni našel, zato se je fant reševanja reke lotil sam. Spoznali smo se na ulici, kjer je skorajda beračil, saj je ves svoj denar porabil za ta namen. Počakali smo ga nekaj dni, da je zaključil z oblikovanjem propagandne spletne strani za to reko, nato pa je šel z nami v Patagonijo. Ko smo se po mesecu in pol vrnili, je imel na računu te spletne strani presenetljivih 42.000 dolarjev. S tem denarjem je v letu 2015 čez kanjon Marenana peljal dve odpravi, vzpostavil River Keepers mrežo, povezal nevladne organizacije, v kratkem pa bo, morda celo na National Geographicu, predvajan tudi njegov dokumentarni film. Dokazal je, da lahko en človek globalno spremeni zgodbo. Hotel sem se mu pridružiti v njegovi akciji, a sem se prej k sreči vprašal, kako je s tem pri nas v Sloveniji in na Balkanu. Na žalost sem ugotovil, da je situacija še slabša. Prišel sem do zaključka, da mi, če želim kaj rešiti, ni treba nikamor hoditi, saj lahko začnem kar doma. …

Ali imamo tudi pri nas reke, ki so zaradi jezov izgubile svoj čar in postajajo kot take nevarne za naravo?
RR: Slovenci smo trenutno na Balkanu daleč najbolj zajezena država. Imamo nekaj precej velikih jezov in okoli 450 manjših hidroelektrarn, ki uničujejo okoli 300 rek in potokov, istočasno pa v omrežje prispevajo manj kot odstotek elektrike. Država jih vzdržuje na umeten način, tj. prek subvencij. Z nekaterimi jezovi smo zalili izjemno lepe odseke. Če pogledamo samo Savo – z akumulacijo hidroelektrarne je bila zalita lepa soteska Kavčke, zalita pa je bila tudi soteska Zarica pri Kranju, edino rastišče planike v nižini pri nas. Poleg tega je Sava hudourniška reka in je v 30–40 letih nanesla v zadrževalnike ogromno proda, zato se kapaciteta vode, ki je na razpolago za turbine, manjša, kar je precej neekonomično.

Meni kot državljanu se pri tem postavlja vprašanje, zakaj tega ne počne država, zakaj morate to početi vi? Seveda nam je vsem jasno, da je za naravo treba poskrbeti, vas čisto podpiram, a vendarle je država tista, ki bi v končni fazi morala skrbeti za to, ki ima v ta namen celo zaposlene v nekaterih službah, projektih.
RR: Organi, ki bi morali te zadeve ščititi, zelo pogosto odpovejo. Tistih, ki bi morali biti v prvi bojni liniji, ni, oziroma imajo smešne izgovore. To je eden od pokazateljev, kam sežejo lovke sistema. …

Ali za zaključek sledi še povabilo na Balkan Rivers Tours?
RR: Seveda! Projekt Balkan Rivers Tours sicer traja »samo« 35 dni, a je vseeno zamišljen kot dolgoročna zgodba, ki se bo odvijala še vsaj nekaj let, saj je to naš namen. Na vsaki reki na naši poti bo prisostvovala vsaj ena nevladna organizacija, ki se bori za to reko. Namen je, da se k tej akciji priključi prav vsak. 16. aprila začnemo na Bohinjskem jezeru, kjer bodo lahko veslači veslali, ostali pa hodili ob jezeru vzporedno z nami, ker se, kot rečeno, zadeva tiče vseh, ne samo kajakašev. Tisti, ki nimate čolnov, si jih boste ob jezeru lahko ugodno izposodili. Po startu na jezeru bomo preveslali Savo Bohinjko in šli do Bleda, kjer bo zvečer mini predavanje, projekcija filma DamNation, druženje in koncert, vse z namenom, da se med sabo spoznamo. Rdeča nit te akcije bo zbiranje podpisov v podporo zaščite Vjose z nacionalnim parkom. Podpisi se bodo zbirali na mojem kajaku, ki ga bomo na koncu vseh preveslanih poti nesli v Tirano, pred rezidenco premierja, tam pa mu ga bomo izročili pred vsemi mediji. Na enostaven način bomo premierja postavili pred dejstvo, in sicer brez napadanja. V podporo so nam tudi podpisi 700 poslancev Evropske unije, krožila pa bo tudi spletna peticija. S tem projektom se je pojavila priložnost, da ljudje pristopijo k zgodbi ohranitve naših rek. Po vsakem preveslanem delu bomo razložili, kje so težave, kje so rešitve. Že samo to, da bo na takih dogodkih veliko ljudi, bo poslalo tako močno sporočilo v svet, da se bodo skozi to vključevali novi in novi somišljeniki. Na koncu bomo dokazali, da so prave zgodbe diktirane od spodaj navzgor, od navadnih ljudi proti vrhu. To je eden od načinov, da z uporom, s kreativnim in ne z nasilnim, res nekaj dosežemo. Vabljeni torej, da se pridružite Balkan Rivers Touru in nam pomagate pokazati, da je naravovarstvo res »kul«!

Več si lahko preberete v 208. št. revije Val navtika.