Intervju – Rok Puvar
Desko, veslo in veliko motivacije moraš imeti, da se v zimskem času podaš na 130 kilometrov dolgo pot s supom. Hitro rastoči šport je pred štirimi leti »zastrupil« tudi Roka, ki se je v zimskem času odločil za podvig, prečenje Jadranskega morja. Večini je verjetno nepredstavljiva že razdalja, ko moraš loviti ravnotežje, se boriti z vetrom, valovi, mrazom, s smerjo deske in vztrajno vrteti veslo enkrat z leve, drugič z desne strani. Rok se je za izziv v tem letnem času odločil prav zaradi težavnosti in si s tem nabral veliko neprecenljivih izkušenj, a vse vendarle ni potekalo gladko in po načrtih.
Ste večkratni državni prvak v supanju, a 130 km dolga pot na deski v zimskem času vendarle zahteva določene priprave, kajne? Ste za trening pred tem naredili že kakšno daljšo relacijo ali je trening potekal na krajših razdaljah?
RP: Od trenutka, ko sem dobil idejo, da sem tega sposoben, sem se začel na ta podvig intenzivno pripravljati. Za začetek sem preveslal slovensko obalo. Nato sem naredil dva 60-kilometrska treninga – enega nočnega in enega dnevnega. Za konec sem opravil še 100-kilometrski trening v enem kosu, ki je trajal 14,30 ure. Ob tem sem testiral obleko in hrano – s slednjo sem, mimogrede, imel kar nekaj težav – in sproti pridobival informacije o tem, kako se telo odziva na razdalje in situacije. …
Zakaj podvig pozimi in ne poleti, ko so vremenske razmere ugodnejše in je dan daljši?
RP: V nekem trenutku sem videl, da mi poleti to ne bi predstavljalo dovolj velikega izziva. V svetu supanja takih podvigov pozimi še ni bilo oziroma niso bili uspešno zaključeni. Iz tega sem črpal navdih za zimsko izpeljavo prečenja. …
Kaj vse ste vzeli s seboj in kaj ste imeli na supu?
RP: Na supu sem imel okoli 25 kg prtljage, vse bistveno, kar sem potreboval: pijačo, hrano, oblačila. Glede na treninge je bil moj cilj, da sam prečim Jadran. Žal se ni izšlo vse po načrtih.
Kaj pa ostala oprema – obleka?
RP: Imel sem obuvalo iz neoprena (sedem milimetrov), funkcijsko perilo iz merino volne (Craftovo, najtopleje, kar obstaja), čez sem imel še neoprensko dvomilimetrsko obleko in suho obleko Sandiline.
Kljub vsemu temu vas je zeblo …
RP: Ja, še sam si pred odhodom nisem predstavljal, da bo temu tako. Zdaj šele razumem, zakaj nihče ne dela takih podvigov pozimi … Do 60. kilometra sem se počutil super, do 70. je bilo popolnoma drugače … Če bi čakal do 75., bi bilo konec. Ampak dokler tega ne doživiš na lastni koži, ne moreš verjeti. Je pa to definitivno izkušnja, ki mi bo pomagala v prihodnosti. …
Več si lahko preberete v 206. št. revije Val navtika.
