Intervju: Prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj
»Iz vesolja je Zemlja videti modra in čudovita, krhka in navdihujoča. Je le majhen oder v ogromnem vesoljskem dogajanju. A za nas pomeni vse. Tu živimo, ljubimo, delamo in se igramo. Tu smo se rodili in tu bomo umrli,« piše prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj v uvodu svoje knjige Ta vroči novi svet; v uvodu svoje druge knjige Planet voda pa: »A glavni zaklad našega planeta ni zlato ali nafta, temveč tekoča voda. Naš dom je ‘modri planet’ zato, ker ima v primerjavi z drugimi planeti našega osončja zelo veliko vode. Pravzaprav se ne bi smel imenovati Zemlja, temveč planet Ocean.«
S prof. dr. Lučko Kajfež Bogataj, raziskovalko na področjih klimatologije in meteorologije, ki je za svoje delo prejela številna ugledna priznanja, med drugim leta 2007 tudi Nobelovo nagrado za mir (to nagrado so si z Alom Gorom delili številni klimatologi, združeni v IPCC), smo se pogovarjali o vplivih, ki jih imajo podnebne spremembe na naš planet, predvsem na oceane.
Večini navtikov beseda voda pomeni predvsem dvoje: vir užitka, ko po njej pluje, in dobrino, ki zadovolji osnovno potrebo, tj. pogasi žejo. A kot pišete v predgovoru svoje knjige Planet voda, je voda del vsega in vse je vedno del nje. Kakšno vlogo torej še ima voda, predvsem morje in oceani, na našem planetu?
LKB: Če se omejimo na slani del vode, je to večinski del planeta, na katerem živimo. Ljudje kar pozabljamo, da oceani predstavljajo 70 % našega površja, in že iz tega sledi, da je vpliv oceanov, ko govorimo o podnebju, o vodnem krogu, mnogo večji od vpliva, ki ga ima kopno. Brez oceanov vodni krog, kot ga poznamo danes, ne bi funkcioniral. Govorimo o izhlapevanju, o dežju, nenazadnje tudi o morskem ledu, ki ima kot neke vrste termostat pomembno vlogo.
Druga stvar, na katero ne pomislimo, je direktni vpliv na podnebne razmere. Morje blaži temperaturna nihanja; klimo dela mehko, milo. Čim ni morja, so razlike med poletjem in zimo ogromne.
V novejšem času imajo oceani tudi pomembno vlogo hranilnikov toplote. So neko skladišče toplote. Kaj mislimo s tem? Vemo, da je podnebni sistem porušen, da človek spreminja podnebje. A tisto, kar nas ta hip rešuje, da te spremembe ne bi bile še večje, so oceani, ki so toliko »prijazni«, da skladiščijo večino energije, ki je posledica povečanega učinka tople grede. Te spremembe, ki jih opazimo na kopnem, nam morje dela še znosne. Če ne bi bilo oceanov, bi bil planet zdaj še za nekaj stopinj toplejši. To so stvari, o katerih ljudje manj vedo.
Seveda pa ne smemo pozabiti, da je morje tudi vir hrane. V Sloveniji res ne, a v svetu je milijarda ljudi odvisna od tega, kar dobi iz morja.
To so ti prezrti vidiki. Ne moremo še mimo tega, da nam oceani del odvečnega ogljikovega dioksida (CO2), ki bi sicer prešel v zrak in še bolj spreminjal podnebje, posrkajo. Približno četrtino naših fosilnih izpustov iz termoelektrarn, hiš, avtomobilov idr. pobere morje. Ogljikov dioksid se v oceanu topi. Ampak zato seveda oceani plačujejo ceno. Ceno, da postaja morsko okolje vse bolj kislo. Na dolg rok je to rezanje veje, na kateri sedimo. Tako da, ja, oceani imajo ogromno nekih skritih funkcij, na katere še znanstveniki ter naravovarstveniki ne pomislimo.
…
Kako se vplivi podnebnih sprememb izražajo na vodnih ekosistemih?
LKB: Če začnemo najprej s samimi morji, ki so največji ekosistemi. Dejstvo je, da morja zaradi podnebnih sprememb postajajo toplejša. Toplejše morje ima za določene vrste rib in rastlin nesprejemljive pogoje. Ribe bežijo, ker lahko – selitev rib v hladnejša morja je tako neizogibna. Seveda se v takih ekosistemih, ki ostanejo brez določenih vrst rib, ravnotežje ruši.
Rastline pa na primer korale seveda ne morejo bežati. Imamo koralne grebene, ki počasi umirajo zaradi pretople vode pa tudi že omenjenega učinka zakisljevanja, ki je prav tako del podnebnih sprememb. Vplivov segrevanja in zakisljevanja namreč ne moremo ločiti, čeprav do zakisljevanja ne prihaja direktno zaradi toplote, ampak povečanega CO2.
Koralni grebeni so torej ogroženi, oceanski ekosistemi so osiromašeni, ker, kot rečeno, prihaja do bega ali pa propada določenih vrst.
Prinašajo pa podnebne spremembe na primer tudi večjo slanost. Na eni strani morje bolj izhlapeva, ker je bolj toplo in se zato slanost povečuje; na drugi strani pa s topljenjem ledenikov prihaja v morje sladka voda in to slanost manjša. Težava je, ker do omenjenih pojavov ne prihaja na enem območju, temveč se na nekem koncu sveta slanost povečuje, na drugem zmanjšuje, kar je velika grožnja podnebnih sprememb. To utegne posredno spremeniti tisočletni postopek prenašanja toplote v oceanih, kar ima lahko neslutene dodatne posledice.
Če gledamo vodne ekosisteme bližje kopnega, so zagotovo najbolj ogrožena mokrišča, ker postaja kopno vse bolj sušno. To se pravi, imamo učinek višjih temperatur ter manj dežja. Ta kombinacija pomeni izsuševanje mokrišč, ki so že tako vedno pod udarom človeka v smislu spreminjanja, izsuševanja. Spremembe so tudi v vodnih ekosistemih v gorah, na snežiščih s polno zmrznjene vode, ki daje tudi dom živalim.
…
Lahko višje temperature morja in ozračja prinesejo Sredozemskemu morju tropske vremenske pojave, kakršen je na primer tajfun, in zamenjajo »nedolžne« trombe?
LKB: Lahko. Sicer v našem zaprtem morju ne moremo imeti takih pojavov v dimenzijah, kot jih vidimo na Atlantiku; ampak osnovni meteorološki pogoji, ko je voda recimo toplejša od 27 ⁰C, ko je ozračje segreto čez 30 ⁰C, ko imamo prodor hladnega zraka – vse imamo pripravljeno, da se to lahko zgodi tudi pri nas. Simulacije modelov kažejo, mogoče ne v Jadranu, ampak na območju okoli Sardinije, da bodo taki cikloni tam nekje po letu 2060 v poletnih mesecih vsakoletni pojav.
Tisto, kar je značilno za podnebne spremembe, je, da povečujejo pogostost ekstremov. To pomeni, da so ekstremni vremenski pojavi bolj verjetni in da je potrebno vreme bolj spremljati kot včasih. Ko je izdano opozorilo – ali so to nevihte ali močni vetrovi, je treba absolutno poskrbeti za svojo varnost. Predvsem v poletnih mesecih, takrat, ko je vročina večja, se lahko zgodijo stvari, ki se še nikoli niso zgodile. Če smo prej sledili meteorološkim napovedim »tako malo za zraven«, naj bo zdaj to prva in osrednja stvar, ki odloča, kam naj gremo oziroma kam naj ne gremo. Danes imamo sredstva – radarske slike, polja vetra. Del navtične izobrazbe mora biti ne vremenoslovje, ampak to, kje najti najboljše informacije o vremenu, in to, da jih razumemo. Če gledamo neko slikico, še ne pomeni, da jo tudi razumemo.
Več si lahko preberete v 218. št. revije Val navtika.
