Intervju – Otroci v svetu jadranja

V rubrikah jadralskega čtiva zasledimo vse mogoče teme, redkeje pa so prispevki namenjeni najmlajšim jadralcem, razen seveda, ko se z lepimi rezultati vračajo z regat. Nekaj naslednjih strani tako namenjamo njim, ki so se oz. se z jadranjem še spoznavajo skozi igro, torej na jadranje gledajo bolj kot na sredstvo za »opazovanje ribic« kot pa na šport. Tako se radi pošalijo tisti, ki so pozicionirani na cilju regatnega polja in ki z nasmehom na obrazu opazujejo najmlajše jadralce, ki jih v cilju regate pogosteje bolj zanima to, kar se dogaja pod vodo, kot pa to, kar se dogaja nad njo.

Te strani namenjamo predvsem njim, jadralcem do 12. leta starosti in njihovim staršem, zagotovo pa boste tudi vsi ostali bralci v odgovorih naših zanimivih sogovornikov našli kaj uporabnega zase – s tem v mislih smo določena vprašanja namenoma zastavili izven naslovne tematike.

Da bi jo lahko osvetlili s čim več različnih zornih kotov, smo k sodelovanju povabili sogovornike, ki so z jadranjem in otroki povezani tako ali drugače.

Maurizio Benčič – zelo uspešen trener mladih jadralcev, ki je tudi sam jadralsko pot začel na optimistu, jo nadaljeval v takrat olimpijskem razredu Evropa in nato v razredih 470, J24, Melges24, RC44 ter mnogih drugih. Najmlajše trenira dlje kot 20 let, v tem času pa so njegovi varovanci dosegli kup odličnih rezultatov (več na maurizio-bencic.eu), kar pa je morda še pomembneje, je to, da z otroki dela tako, da v jadranju uživajo.

Teja Černe – jadralka, dvakratna olimpijka in profesorica športne vzgoje, ki je svoj prvi tečaj na optimistu opravila pri sedmih letih ter dneve otroštva večinoma preživljala na in ob morju. Šolanje je zaključila na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, smer kondicijsko treniranje, diplomirala pa je z jadralsko tematiko. V času študija je poučevala tako otroke kot tudi odrasle, ki so se želeli naučiti veščin jadranja, sedaj pa je zaposlena s poučevanjem športne vzgoje v osnovni in srednji šoli, sodeluje pa tudi kot inštruktorica v šoli jadranja.

Vesna Dekleva Paoli – najboljša slovenska jadralka, trikratna olimpijka, diplomirana biologinja, predvsem pa mama nadobudnega mladega jadralca in njegove male sestrice. Njenih dosežkov je toliko, da jih ne moremo zabeležiti niti v primeru, da bi jih želeli. Trenutno poučuje matematiko in fiziko v osnovni šoli ter sodeluje kot inštruktorica v šoli jadranja in se, ko ji čas dopušča, še vedno z veseljem tekmovalno udejstvuje, a ne več na olimpijskem nivoju.

Japec Jakopin – doktor kardioloških znanosti, ki je prvič zajadral kot 13-letnik, se nato ukvarjal s potapljanjem, prejadral Sredozemlje in Atlantik, ob tem počel še kopico zanimivih reči ter na koncu namesto na medicinski fakulteti, kjer je po doktoratu začel kot raziskovalec in predavatelj, pristal v podjetju za oblikovanje plovil J&J design d. o. o. (kasneje J&J JAKOPIN d. o. o.), ki sta ga ustanovila z bratom Jernejem in kjer dela še danes.

Marta Lipovec – pravnica in mama dveh otrok, srednješolca in osnovnošolke, ki letos zaključuje osnovno šolo. Oba otroka jadrata in po njuni zaslugi se je njeno pasivno spremljanje tega športa spremenilo v aktivno. Sama ni jadralka, kar pri določenih stvareh jemlje kot prednost, saj opazuje in deluje popolnoma neobremenjeno.

Matej Tušak – najbolj priznan slovenski športni psiholog, ki je s Tomažem Čopijem in z Mitjo Margonom oral ledino profesionalnega pristopa v jadranju, individualno pa sodeluje z najuspešnejšimi slovenskimi jadralci še danes. Delo na področju športne psihologije opravlja neprekinjeno že preko 20 let. Poleg opravljanja profesorskega poklica na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani je aktiven tudi na številnih drugih področjih, vselej pa je rdeča nit njegovega dela športna psihologija.

Intervju z omenjenimi sogovorniki si lahko preberete v 201. številki revije Val navtika.