Intervju – Matjaž Antonaz

Trener, jadralec, urar in skrben družinski oče svoje dneve preživlja v urarski delavnici v centru Kopra in v tržaških klubih, kjer svoje varovance pripravlja na bodoče jadralne uspehe. Kako mu uspe naenkrat voditi toliko projektov, nam je zaupal v pogovoru v mamini urarski delavnici, ki je bila leta 1986 pokrovitelj mladi posadki »Minke«. Slednja je nastopila na Šavrinski regati v takrat razširjenem razredu H800. Člani posadke, mladi fantje v sestavi Tomaža Čopija, Davorja Glavine, Branka Brčina, Roberta Vrčona – Frka in krmarja Matjaža Antonaza, so od urarstva Antonaz prejeli modre trenirke, uvožene iz Palmanove, in tako zaorali prvo brazdo v svet večjih regatnih jadrnic.

JV: Tvoja jadralska kariera aktivnega tekmovalca se je nekako prelevila v športno kariero trenerja jadranja, v kateri še danes vztrajaš. Je bil ta preskok »naraven« ali načrtovan?

MA: S tekmovanjem v olimpijskem razredu sem končal pri svojih 31 letih, ko se je rodil prvi sin. Takrat sem začutil, da je prišel čas za slovo. Padla je borbenost, zagnanost, žena je seveda želela, da sem čim več prisoten doma … Pred tem sem jadral v razredu 470 in bil krmar na Esimitu celo desetletje. Splet okoliščin na lokalni regati Milje-Portorož je pripeljal do tega, da mi je takratni sojadralec Peter Sterni, predsednik Tržaškega pomorskega kluba Sirena, predlagal, da bi poskusil s trenerstvom v njihovem klubu. Po enomesečnem razmisleku sem se tako leta 2001 znašel v Sireni, kjer so mi namenili skupinico petih optimistov. To so bili moji trenerski začetki. Že pred tem sem sicer zelo rad sodeloval pri pripravi tečajev za optimiste v JK Koper.

JV: Vrhunec tvojega uspeha je bil verjetno naslov svetovnih prvakinj v razredu 420 v absolutni ženski konkurenci na tekmovanju v kraju Wardebunde blizu Hamburga, ki sta ju v preteklem letu osvojili tvoji varovanki, tržaški jadralki Carlotta Omari in Francesca Russo Cirillo?

MA: Ko sem prevzel dekleti, sta bili stari 16 let, za sabo pa sta imeli že uspešno kariero pri optimistu. Z jadralnim klubom Sirena smo se lotili projekta in stremeli k temu, da bi jih na katerem izmed pomembnejših tekmovanj pripeljali do naslova oziroma medalje. To je bil proces, ki je trajal tri leta. Začeli sta s sedmim mestom v razredu 420 na svetovnem prvenstvu v Avstriji, naslednje leto v Valenciji sta bili že peti, lani pa sta postali svetovni prvakinji.

JV: Ti ta rezultat osebno pomeni veliko ali je to le eden izmed projektov?

MA: Štejem si ga v veliko zadoščenje in čast. Kljub temu bi lahko rekel, da je šlo, poleg deklet seveda, še za večji dosežek nekoliko prej, leta 2012 z dvema fantoma, z Jašo Farnetijem in s Simonom Sivitzom Košuto. Ta proces je trajal celo dlje časa – sedem let. Svetovna prvaka v razredu 470 sta postala na Novi Zelandiji. Še prej sta bila bronasta na svetovnem in na evropskem prvenstvu, leta 2012 pa sta »eksplodirala« in osvojila tako evropski kot svetovni naslov. To leto je bilo zame zelo pomembno. V italijanski reprezentanci so me tedaj postavili za prvega trenerja mladinskih reprezentanc, kar sem si štel v veliko čast – na tako odgovorno mesto namreč neradi spuščajo tujce. …

JV: Konkurenca je bila v domačih klubih nekdaj zelo močna. Kako je to primerljivo z današnjim časom in kaj je bil takrat tvoj glavni cilj – je bilo to svetovno prvenstvo, so bile morda to olimpijske igre … ?

MA: Konkurenca v državi je bila za časa Jugoslavije zelo močna. Borili smo se za številna prvenstva. Kvalifikacije so bile kar hude, odvijale pa so se v Splitu, na Reki, tudi v Sloveniji. Tedaj nas je tekmovalo po 50 jadrnic v tekmovalnem razredu. Slovenci, še posebej Koprčani, smo bili res velesila, a smo imeli hudo konkurenco po celi dalmatinski obali. Njihovi klubi so bili zelo močni in moral si biti res dober, da si lahko prišel v reprezentanco.

JV: Kako ocenjuješ trenutno stanje v slovenskih klubih – verjetno ni primerljivo s časom, ko si bil še aktiven tekmovalec?

MA: Zelo sem vesel vsakega uspeha, ki ga dosežejo naši tekmovalci danes. Res, da si »režem kruh« v tujini, a sem Slovenec in ponosen na vsak dosežek slovenskih jadralcev. Bojim se, ker vsi ti uspehi slonijo na družinskih projektih, strah me je tega, da jadranje v Sloveniji ugaša, mogoče tudi zaradi krize. Ni sponzorskih sredstev, starši in otroci se odločajo za druge, cenejše športe. Jadranje je tudi šport, ki ti vzame veliko časa – ob današnjem življenjskem tempu so treningi in tekme kar naporne. Splet različnih dejavnikov torej vpliva na to krizo upadanja mladih jadralcev.

JV: Kje misliš, da se skriva jedro problema – v klubskem življenju, pri samih otrocih oziroma v njihovih ambicijah, v starših? Ali ni bilo včasih več klubskega življenja oziroma podpore s strani kluba?

MA: Ko sem še sam jadral, je bil drug družbeni sistem. Obstajala je še družbena lastnina, jadrnice so bile klubske, česar dandanes skorajda ni več. …

Več si lahko preberete v 203. št. revije Val navtika.