Matevž Lenarčič
Upravljalec časa
»Biti prvi ali zadnji ne pomeni nič. Pomenita samo ljubezen in spoštovanje do sebe in drugih, pomenijo lahko samo naša dejanja, ki ostanejo zapisana v srcih zanamcev. Zato bi moral vsakdo od nas enkrat na pot okoli sveta, da bi spoznal, da smo ujeti v čudoviti kletki, iz katere ni izhoda. Vsako dejanje, dobro ali slabo, ostane v njej,« je zapisal Matevž Lenarčič v eni izmed svojih čudovitih fotomonografij, ki s slikami napolnijo dušo, z besedami, ki dajo bralcu misliti, pa um.
Kot poezija so slišati njegove besede, tudi ko se vrtijo okoli kritike do vseh tistih, ki delajo škodo njemu tako ljubi naravi.
Diplomirani biolog, alpinist, profesionalni fotograf, pilot, jadralni padalec, publicist, raziskovalec podnebnih sprememb, okoljski aktivist, pa še kakšen opis bi se našel, ki vas opredeljuje.
Kateri je vendar tisti, za katerega bi vi dejali, da vas je v življenju najbolj definiral; katera vloga vas najbolj izpolnjuje? S katerimi karakteristikami bi vi označili sebe?
ML: V bistvu gre za fascinacijo nad neokrnjeno naravo, čudoviti svet, v katerega smo vrženi, ker ga predhodne generacije še niso uspele docela pokvariti. Drugih prioritet ni. Vse skupaj je način življenja, ki mi daje neskončno zadovoljstvo in hkrati eksistenco, svobodo, privilegij, da lahko razmišljam s svojo glavo, ne čutim potrebe po konformizmu, politični korektnosti ali strankarski pripadnosti. Družba sili človeka v okvirje, da lažje upravlja z njim. Nikomur ne pade na misel, da bi vprašal planinsko kavko ali je bolj planinka, ker poseda po vršacih, ali bolj akrobatska letalka ali mogoče lovka na zastonj obroke darežljivih planincev…
Več si lahko preberete v marčevski izdaji revije Val navtika, št. 255.