Intervju – mag. Žarko Sajič
Potapljanje s skafandri ima v Sloveniji zelo pestro in zanimivo tradicijo. To je ugotovitev, do katere lahko pridemo ob obisku Muzeja podvodnih dejavnosti v Piranu, ob branju knjige Skafandri na Slovenskem, dokončno pa ob pogovoru z mag. Žarkom Sajičem. Ta je zaslužen za ustanovitev omenjene ustanove, za izid omenjene publikacije; je izvrsten sogovornik in odličen poznavalec zgodovine (slovenskega) potapljanja in podmorničarstva; slednje je prav tako del bogate vsebine Muzeja podvodnih dejavnosti.
Kako dolgo ima Slovenija Muzej podvodnih dejavnosti?
ŽS: Muzej podvodnih dejavnosti smo odprli leta 2006. Šlo je za evropski projekt Phare CBC Slovenija – Italija, v katerem smo sodelovali z italijanskimi partnerji v smislu evropskega sodelovanja in povezovanja. Tedaj smo prejeli donacijo v višini okoli 50.000 evrov. Ko smo imeli ta zagonska sredstva, smo dodali še lastne finance in muzej relativno hitro postavili – v roku enega leta. Za nami je tako 11 let obratovanja, torej neka začetna faza, ko se že izkaže, ali je zadeva dolgoročno naravnana ali ne, in mislim, da smo dokazali, da je naš muzej upravičil zaupanje te donacije in da bo tudi vnaprej funkcioniral tako, da bo obstal. Naš daleč največji problem je financiranje; nismo sistemsko financirani iz proračuna, ampak izključno iz lastne dejavnosti oziroma vstopnin, nekaj malega je sicer še trgovine. Znesek dotacij s strani občine je vsako leto zelo omejen, v višini okoli 1.500 evrov, kar je simboličen prispevek glede na vsebino, ki jo občini ponujamo. Seveda dragocen, a veliko premajhen, da bi iz tega naslova lahko računali na kakšno resnejšo dodatno muzejsko dejavnost. Zato žal ostalih prireditev, ostalih programov, ki bi si jih želeli izpostaviti oziroma organizirati, dograditi kakšno muzejsko zbirko, ne moremo realizirati. Seveda pa načrti na različnih področjih so, zato upam, da se bo določeno okolje za razumevanje naše zgodbe razbremenilo in bomo lahko vse te ambicije vsaj v delnem obsegu realizirali. …
Kakšni so bili skafandri, ki so jih imeli potapljači v začetnem obdobju?
ŽS: V bistvu ne dosti drugačni kot so videti danes. Zanimivo je, da se tehnika skafandra skorajda ni spremenila slabih 100 let, kar kaže na genialnost njihove zasnove. V avstro-ogrski mornarici so se odločili za uvedbo nekoliko drugačne inačice skafandra, take, ki so jo razvili Francozi: imeli so poseben nahrbtnik, v katerem je bil vgrajen regulator in hkrati tudi jeklenka z zrakom, podoben sistem torej, kot ga imajo sicer v ločeni obliki potapljači še danes. Regulator je bil povezan tudi z vzvodno potapljaško tlačilko na površini, jeklenka pa bi služila samo kot dodaten vir zraka, ki bi ga potapljač lahko uporabil, če bi prišlo do kakšnih težav pri dovodu zraka iz površja; le toliko, da bi imel na razpolago nekaj dodatnih vdihov do varnega izstopa. …
Koliko pa je pri nas skafandrov, ki dejansko še omogočajo potop?
ŽS: V muzeju imamo komplet starodavne delovne potapljaške opreme, ki jo uporabljamo v namene demonstracije. Ostale, ki so razstavljeni, pa tudi tiste iz depoja, bi lahko hitro usposobili za uporabo. Načeloma bi morala biti vsa restavrirana oprema primerna za potop, seveda pa bi morali opraviti vsaj vizualni pregled glede na to, da je bila oprema pozneje konzervirana in zato že dolgo ni bila več v uporabi. …
Kako dolge potope so zagotavljali skafandri?
SŽ: Praktično take dolge, kot je človek zdržal, če je bila globina manjša. V nasprotnem primeru je bilo seveda potrebno izvajati dekompresijske postanke. Večinoma je na naši obali, tam, kjer so se ta podvodna dela izvajala, globina relativno majhna. Razen morda pri projektu izreza ladje Rex, kjer je bila zaradi globokega kanala, ki ga je v mulju povzročila sama ladja, globina nekoliko večja. …
Več si lahko preberete v 224. št. revije Val navtika.
