Intervju – mag. Žarko Sajič – O podmorničarstvu
Žarko Sajič je z morjem in s pomorstvom povezan že od mladosti. Svojo prvo pomorsko knjižico je dobil pri 17 letih, ko se je prvič vkrcal na ladjo Splošne plovbe kot praktikant stroja. Pravi, da se na sliki iz tega dokumenta, ki prikazuje gusarja z dolgimi lasmi, sploh ne prepozna. Ja, čas je tekom treh desetletij marsikaj spremenil: Žarku je odnesel dolge lase, prinesel pa mu je bogato znanje o naših preteklih podvodnih dejavnostih, potapljanju s skafandri in podmorničarstvu.
Slovenci smo v času nekdanje skupne države predstavljali aktivni del podmorničarstva; zastopali smo le 8 odstotkov vsega prebivalstva, delež naših podmorničarjev v teh vojaških enotah pa je bil glede na pripadnike ostalih republik zelo velik. Kako to, da so se naši rojaki tako številčno odločali za ta poklic, ki je imel vse prej kot ugodne pogoje delovnega okolja?
ŽS: Tako kot k potapljanju je Slovence tudi k tej dejavnosti verjetno pritegnil avanturizem, malo je zagotovo pripomogla še dobra predizobrazba, verjetno pa tudi tradicija iz časov Avstro-Ogrske in Kraljevine Jugoslavije. Slovenci so bili poleg tega disciplinirani, imeli so dobre delovne navade, delo v tako zahtevnih razmerah jim ni bilo pretežko. Primerno je bilo tudi plačilo, svoje pa so prispevale še druge bonitete. Znano je recimo, da so podmorničarji zaradi obnove oziroma regeneracije krvničk morali določeno število dni na leto preživeti v visokogorju, na neke vrste zdravstvenem oddihu. Večinoma so hodili na slovenska smučišča, in to, da so lahko prišli za nekaj tednov na leto domov, smučat, je bila po vsej verjetnosti tudi neke vrste stimulacija.
Slovenci pa nismo sestavljali le jedra podmorniških posadk, vpeti smo bili tudi v program proizvodnje podmornic.
ŽS: Ja, zanimivo je, da je zelo veliko slovenskih podjetij, ki so bila tedaj tehnološko dokaj razvita, izdelovalo posamezne elemente za jugoslovanske podmornice. Tu imam v mislih Železarno Jesenice, pa Železarno Ravne na Koroškem, Iskro, Vego, Gorenje, Color Medvode, Tovarno akumulatorjev Mežica, Verigo Lesce idr. Plovilo kot je podmornica ima visoke standarde in naša podjetja so jih očitno bila sposobna zagotavljati, kar je bila neke vrste referenca. Tudi to dejstvo je Slovenijo tesno povezovalo s podmorničarstvom, kar je bil zagotovo pomemben prispevek k slovenski podmorničarski tradiciji.
Kakšne naloge so opravljali slovenski podmorničarji?
ŽS: Zelo različne. Na podmornici so bili sicer v glavnem prisotni samo visoko kvalificirani podčastniki in častniki. Mornarjev skorajda ni bilo, del na nekvalificiranem segmentu malodane ni bilo. Na podmornici ni bilo mogoče delati brez visoke strokovne usposobljenosti. Kakšen kuhar recimo, ampak teh pomožnih del je bilo sila malo.
Nekateri slovenski častniki, kot so bili Marko Marok, Živko Kosmina, Marjan Pogačnik, Marijan Gostič, Ljubo Kranjc in drugi so dosegli celo najvišje poveljniške položaje v podmorniški flotilji JVM.
Več si lahko preberete v 228 št. revije Val navtika
