Intervju – Lior Sofer
Lior Sofer prihaja iz Izraela. V nekaj letih se je prebil na sam svetovni vrh wakeboarderjev. Svojo športno pot je lani okronal z naslovom svetovnega prvaka in trdi, da uživa v slehernem trenutku tega dosežka, do katerega je prišel s trdim delom in številnimi treningi. Hitro razvijajoči šport je že dobil številne oboževalce po vsem svetu, njegovo poslanstvo pa sta poleg tekmovanj tudi širjenje in popularizacija wakeboardinga in približanje tega športa širši množici, predvsem mladostnikom. Na povabilo Wake Lab Shopa, ki ga zastopata Laura Golob in Samo Lazar, je ob svojem obisku v Sloveniji spregovoril nekaj besed še z nami in se izkazal za zanimivega, sproščenega, predvsem pa simpatičnega sogovornika.
VN: Wakeboarding je precej nov šport. Nam ga lahko predstavite?
LS: Wakeboarding je neke vrste bordanje na vodi. Je »mlajši brat« smučanja na vodi – nekako tako, kot je snowboard »mlajši brat« smučanja na snegu.
VN: Kakšni so bili vaši začetki?
LS: Začel sem pri 10, 11 letih. Moj oče je bil solastnik plovila, na počitnicah naju je s sestro pripel za plovilo in sva smučala na vodi. Tako se je začelo. Navdušenje nad tovrstnim športom je počasi »raslo«.
VN: Ste se ukvarjali še s kakšnim drugim športom? Na primer z atletiko, gimnastiko – triki, ki jih izvajate pri tem športu, se navezujejo bolj na omenjene panoge?
LS: Kot otrok sem poskusil številne športe. Ukvarjal sem se z aktivnostmi, ki jih nudi šola – s košarko, z nogometom … Moram reči, da sem bil kar dober, a so se treningi velikokrat končali s poškodbami, kot je na primer izpah rame …
VN: Če sem prav seznanjen, obstajata dve vrsti wakeboardinga?
LS: Tako je. Lahko se z vrvjo pripneš za plovilo, pri čemer mislim na katero koli plovilo (ne na jadrnico, to ni običajno – primerna plovila so jet, močnejši čolni … ), druga vrsta, če lahko tako rečem, tovrstnega športa pa je wejkanje na »žičnici« oz. na tako imenovanih skiliftih (parkih). Razlika v sami vožnji je precejšnja. Gre sicer za enako opremo (vezi + deska), ampak za različen način izvajanja, kot npr. pri notranjem in zunanjem nogometu. Lahko igraš z isto žogo, istimi športnimi copati, a gre za drug način igre. Seveda je tudi oprema prilagojena vožnji v parku oz. vožnji za čolnom. …
VN: Ste aktualni svetovni prvak v wakeboardingu.
LS: Tako je. Svetovno prvenstvo poteka na dve leti. Leta 2008 sem bil na svetovnem prvenstvu tretji, leta 2010 drugi, leta 2012 peti, 2014 pa prvi. Na evropskih prvenstvih sem bil v letih 2011, 2012 in 2014 drugi. Sem tudi večkratni in aktualni državni prvak Izraela (2008, 2009, 2011, 2013 in 2014), poleg tega pa se v zbirko nabere še veliko stopničk na drugih tekmovanjih. …
VN: Česa se mora športnik, ki se ukvarja s tako panogo, kot vi, naučiti, preden začne izvajati trike na žičnici?
LS: Zagotovo je pred objekti in izvajanjem raznih trikov potrebno obvladati lastno telo in vožnjo z wakeboardom na žičnici. Kot pri vsakem drugem športu posameznik z leti, vajo in izkušnjami stopnjuje samozaupanje, s tem pa narašča tudi želja po novih trikih, tekmovanjih itn. Četudi si želiš skokov, moraš vedeti, kdaj je tvoje telo pripravljeno nanje. Ne smeš prehitevati, saj se lahko zadeva kaj hitro konča s kakšnim zlomom ali s poškodbo. …
VN: Slovenija še nima žičnice za wakeboarding … mar ne?
Z razmerami je bil bolje seznanjen Samo Lazar, zato je podal konkreten odgovor namesto našega sogovornika:
»Razloga za to sta dva. Slovenija ima zaščitene vodne prostore in ko nekdo želi dovoljenje za postavitev žičnice, se najprej zatakne na naravovarstvenem področju, in sicer v smislu uničevanja okolja, na drugi strani pa pri slovenski birokraciji, predvsem zaradi dovoljenj in dokumentov, ki so potrebni za izgradnjo take naprave. Če pogledamo analize iz bližnje Avstrije ali Nemčije, vidimo, da wakeboarding pripomore k ohranjanju okolja – wakeboarderji namreč pri vožnji ustvarjajo mehurčke – kisik. Naši naravovarstveniki tega kljub vsemu nočejo in ne želijo dojeti. Če bi tak park naredili na Bledu in Bohinju, bi to privabilo mnogo turistov. Nemčija ima 100 žičnic, še celo Hrvaška ima štiri, Irska deset … Tovrstne žičnice na vodi prinašajo denar, razvoj turizma, narava pa zaradi tega ne trpi. Potrebuješ le elektriko, napravo lahko po 20 letih prestaviš na drugo mesto, in sicer brez posledic za okolje. …
Več si lahko preberete v 202. št. revije Val navtika.
