Intervju – Jože Utenkar

Upokojeni kapitan dolge plovbe v službi Splošne plovbe

 Piše se leto 1954. Jože Utenkar, sveži absolvent nižje gimnazije, zasledi razpis za vpis v prvi letnik Srednje pomorske šole v Piranu, ki je objavljen v slovenskih dnevnikih Ljudska pravica in Slovenski poročevalec. V rodnem Hrastniku se usede na vlak, ki ga poganja parna lokomotiva. Po skoraj dveh urah je v Ljubljani, po nadaljnjih petih je s Slavnikovim avtobusom v Piranu. Uspešno opravi sprejemni izpit in zdravniški pregled, jeseni istega leta sedi kot dijak v klopi Srednje pomorske šole. Leta 1958, ko z odliko zaključi šolanje, se zaposli v podjetju Splošna plovba. Z redkimi prekinitvami preživi na morju 13 let, pluje na desetih različnih ladjah, postopoma napreduje od pripravnika do poveljnika ladje. Vse do leta 2013 ostane z edinim slovenskim ladjarjem poslovno povezan.

Gospod Utenkar, kako ste, ujet v zasavsko kotlino v sredini prejšnjega stoletja, zaplavali v pomorske vode?
JU: Kot mali sem bil pravi »knjigožerec«, rad sem bral pustolovske romane – Julesa Verna, Marka Twaina in druge. Vsakodnevno sem tudi spoznaval, da je življenje v rudarskem mestu težko. Oče je bil delavec v rudniku, delal je od jutra do večera, ko se je po letu 1945 na veliko gradila država, prav tako je bil v rudniku zaposlen stari oče. Mati je delala v steklarni, poleg je bila kemična tovarna, obe sta aktivni še danes. Še ena stvar je pripomogla k odločitvi, ta takrat ni bila dana mnogim, bila pa je meni. Z očetom sva šla leta 1952 za teden dni na dopust v Lovran, od tam pa z ladjo Dalmacija v Split. Potovanje po morju me je fasciniralo. In malo za šalo: to so bili poklici, ki so bili takrat pri dekletih zaradi uniforme priljubljeni.

Kako številčna je bila na začetku vaše poklicne kariere flota slovenskega ladjarja?

JU: Leta 1954 je imela Splošna plovba tri ladje jeklene konstrukcije s skupno nosilnostjo 12.147 ton, s katerimi je opravljala mednarodne prevoze. Imela je tudi večje število plovil za malo obalno plovbo, tedaj je bil namreč med našimi obalnimi mesti razmeroma dobro organiziran pomorski potniški transport. Obalna plovba je za kratek čas delovala celo kot samostojno podjetje, ker pa je poslovala z izgubo, so jo pripojili nazaj k matičnemu podjetju, leta 1965 pa so jo zaradi nerentabilnega poslovanja dokončno ukinili.

Katere so bile sicer tiste največje prelomnice, ki so zaznamovale poslovno pot našega edinega ladjarja?

JU: Ko je bila cona B STO z Londonskim sporazumom leta 1954 priključena Jugoslaviji in so bili dani pogoji, da se je na slovenski obali organiziralo podjetje te vrste, so bili tisti, ki so vodili podjetja pred Splošno plovbo, na to dobro pripravljeni. Že 17 dni po podpisu Londonskega memoranduma so ustanovili Splošno plovbo Koper. Naslednjega dne, 23. 10. 1954, je podjetje prevzelo našo prvo prekooceansko ladjo Rog. Druga takšna prelomnica je bila decentralizacija jugoslovanske trgovske mornarice leta 1955. S tem je Splošna plovba pridobila 6 prekooceanskih ladij, sledili so nakupi ladij v tujini, gradnja ladij v domačih ladjedelnicah, uvajanje linijskega poslovanja …

Kaj pa leta 1991, ob osamosvojitvi Slovenije; so bili tudi pripravljeni podobni ukrepi?

JU: Leto 1991 je bilo specifično. Takratno vodstvo Splošne plovbe se je zavedalo, da lahko z odcepitvijo Slovenije nastanejo problemi s strani nekdanje države in tujih bank, ki so imele hipotekarne kredite na naših ladjah. Da bi se izognili možnim nevšečnostim in si zagotovili nemoteno poslovanje, se je Splošna plovba po večmesečnem pogajanju in dogovarjanju z republiškim sekretariatom za promet in zveze odločila prodati vse svoje ladje, registrirane v Jugoslaviji, svoji družbi v tujini (Genshipping Corporation), jih izbrisati iz jugoslovanskega vpisnika ladij in jih vpisati v vpisnik ladij male karibske države Sveti Vincencij in Grenadine…

Več si lahko preberete v št. 232 revije Val navtika