Intervju – Ivo Gruden, leta 1947 dijak Slovenske trgovske pomorske akademije

Gospod Ivo Gruden, kako je pred 70 leti prišlo do odločitve za šolanje na pomorski šoli v Piranu?
IG: Takoj po 2. sv. vojni so odprli v Trstu realno gimnazijo, na katero sem se vpisal. A se na njej nisem dobro počutil, ker mi nista ležali ne slovenščina ne latinščina. Tako sem nekega dne šprical pouk in šel v kino. Ko so se prižgale luči, sem poleg sebe zagledal sošolca Andreja Spetiča. Vprašal sem ga, kaj dela v kinu. Odgovoril mi je, da šprica, ker mu šola ni všeč. »V Semedeli se odpira nova šola, pomorska; nanjo se nameravam vpisati,« je zaključil. In sem se mu pridružil. Bil sem fant, star 16 let. Kaj sem vedel takrat! Morje mi je bilo lépo, seveda.
A zame je bila to velika, velika ustanova. Še danes sem zaljubljen v to šolo. (Dolg premor.)

Zakaj?
IG: Zakaj?! Ker sem jo gradil tudi sam, s svojimi rokami! Ko smo končali prvo šolsko leto, smo namreč vse z majhnim plovilom, bragocem, selili v Piran – v stavbo, kjer je danes akvarij. Do tedaj v Piranu ni bilo niti enega slovenskega prebivalca, tam je živelo le italijansko meščanstvo. V spodnjem delu stavbe smo imeli jedilnico, strojni oddelek je imel tu tudi delavnico; v prvem nadstropju smo imeli pouk; v drugem nadstropju pa dijaški dom. Trdi časi so bili sicer to. Naš ekonom je vstal vsako jutro zgodaj zjutraj in se s triciklom odpeljal iz Semedele v Koper ter v vreči prinesel sirkov kruh. Zelo dober kruh, ampak samo ko je bil svež, že zvečer je bil trd kot kamen. …

Več si lahko preberete v posebni prilogi 217. št. revije Val navtika.