Intervju – Igor Stropnik

Tokrat je Igorja prevzela Norveška in takoj po objavi kratkega filmčka se mi je zdelo primerno, da ga obiščem. Želel sem, da mi iz prve roke zaupa, kako je preživel letošnje poletje. Učitelj telesne vzgoje na srednji šoli in osebni trener za svoj oddih vselej izbere kraje, kjer mu vsekakor ni dolgčas, temu cilju pa priredi tudi svoje potovanje, kjer večinoma ni udobja in bližnjic. Čeprav ima rad izzive in včasih tvega nekoliko več, so njegova potovanja do potankosti preučena, pospremljena z dobro fizično in psihično pripravo.

JV: Potovanje po Norveški s 5,4-metrsko jadrnico je bil vaš letošnji podvig. Kako ste prišli do take odločitve, potem ko ste prejadrali Jadran in se spustili z napihljivim katamaranom po rekah od Nordkappa do Stockholma?

IS: Iskal sem nek nov izziv v jadranju. Kupil sem jadrnico nemškega proizvajalca, ki je v osnovi narejena za jezera, in jo predelal, da bi bila primerna za resnejše jadranje. Kobilica ima samo 70 kg, plovilo je nekje vmes med jolo in jadrnico, ima pa to prednost, da jo lahko prevažaš na prikolici. Sam sem jo preuredil, naredil jambor, izpopolnil notranjost in skušal zagotoviti, da bi bila čim bolj varna na morju. Kot se je kasneje izkazalo, so bili popravki odlični. Po teh obdelavah sem lani, v poletju 2014, nameraval odpluti do Grčije, a mi je zaradi slabega poletja uspelo priti le do Črne gore, nato pa sem se moral obrniti. Po vrnitvi sem popravil še nekaj stvari, potrebnih popravila, in iskal naslednjo destinacijo. Rekel sem si: »Zakaj ne na Norveško, ki je lepa in zanimiva!« Ideja je bila iti od ruske meje dalje. Ko sem šel na potovanje leta 2012, sem začel na Nordkappu, a Barentsovo morje je izredno izpostavljeno. Pluti s tako barko v razmerah, ki jih ne poznaš, ko npr. veš da je mraz, a ne poznaš vetra (ni zavetrnih točk, ničesar na obzorju), je velik jadralski izziv … Nameraval sem sicer obpluti več Norveške, a se zaradi izredno slabega vremena in hudega mraza ni izšlo. Letos je bilo okoli nas idealno vreme za jadranje, le na treh točkah je bilo vreme zelo slabo in ena izmed teh je bila tam, kjer sem sem se nahajal jaz …
…
JV: Na severu je morje tudi poleti običajno neprijazno, temperature ozračja so nizke in dnevi so dolgi. Kaj je bil cilj tokratnega podviga, kaj ste želeli s tem dokazati?

IS: Niti ni šlo za to, da kaj dokažem, šlo je za osebni izziv. Početi nekaj drugačnega, zanimivega. Nekaj doživeti. In uživati v lepoti. Res je, ta kraj ni udoben, ni človeku prijazen, a je lep na poseben način. Mogočnost narave; to, da si sam, ima izreden čar, ki privlači.
…
JV: O sami barki sva že povedala nekaj besed, kaj pa ostala oprema, npr. obleka, sodi za hrano ipd., kar ste izbrali za potovanje med norveškimi otoki – se je razlikovala od prejšnjih potovanj?

IS: Obleka je bila enaka – torej primerna za neugodne vremenske pogoje, mraz in dež. Nosil sem tri termo plasti zgoraj, tri spodaj, nato je suha obleka proizvajalca Sandiline. Kljub vsemu te po nekaj urah sedenja močno zebe. Problem ni v petih stopinjah, temveč v vetru, ki piha iz smeri severa. To ni burja, to je arktični ledeni veter. Na Lofotih sem bil, ko je posvetilo sonce in je bilo brezvetrje, lahko v kratkih rokavih. To je sicer južneje. Če povzamem – ko le malo zapiha, je mraz neznosen.
…
JV: Kaj bi svetovali mladim in na sploh ljudem, ki se neradi podajo na tvegane ali ekstremne podvige, pa bi vseeno radi izkusili življenje oziroma, kot pravite, »bili živi«? Kako k čemu takemu napeljati otroke, ki danes večino časa preživijo za računalnikom?
IS: Kot športni pedagog organiziram tudi razne tabore. Imamo poletni tabor preživetja, pa tudi zimski, ko delamo igluje, v katerih spimo tri dni. Moje mnenje je, da so otroci izredno zainteresirani za to – takih dejavnosti si zelo želijo, a jim mi odrasli tega ne ponudimo. Skrbi nas, da je prenevarno, da se ne bi prehladili … In otroci enostavno tega sploh niso več vajeni. Ko pa so enkrat že starejši – v srednjih šolah, jih je že strah iti na take stvari, niti ni več »kul«, veliko lažje je ven potegniti najsodobnejši telefon. Vsi radi gledajo Bear Gryllsa, program Discovery in mislim, da ga ni, predvsem fanta, ki ne bi šel rad v gozd, tam taboril, nasekal drva, zakuril ogenj in ob njem sedel. Tak način pa jim je treba seveda najprej sploh ponuditi, jih peljati, jih navdušiti nad tem … Otrokom moramo seveda zagotoviti varne pogoje, a moramo pustiti, da tudi padejo, da se opraskajo – le tako pridobijo izkušnje.

Več si lahko preberete v novembrski, 204. št. revije Val navtika.