Intervju – Igor Stropnik

Zvesti Valovi bralci Igorja Stropnika in njegove podvige že dobro poznate. Osebni trener, skiper, pustolovec in učitelj telesne vzgoje se je tokrat podal na jadralno pustolovščino od Ankarana do Grčije s 5,5 m dolgim katamaranom …

Kako si se odločil za tokratni, novi podvig?
IS: Moj tokratni cilj je bil priti do Grčije. To sem sicer poskušal že leta 2011 z laserjem 2, a sem se zaradi slabih vremenskih pogojev ustavil v Albaniji. Še enkrat sem poskus ponovil leta 2013 z manjšim čolnom, s katerim bi se potem lahko vrnil s trajektom. Tudi ta pot je bila spet neuspešna, ker ni bilo dovolj vetra, prišel sem le do Korčule. Obdobje v letu 2014, ko sem spet nameraval priti do Grčije z večjim plovilom s kabino, je bilo vremensko spet zelo nestabilno, prišel sem samo do Črne gore, potem pa mi je zmanjkalo časa. S tem istim čolnom sem šel potem lani v Skandinavijo od Kirkensa do Lofotov. V četrto sem le prišel do Grčije. Želel sem si hiter čoln, kot je katamaran, in čim starejšega; želel sem ga kupiti po čim nižji ceni, iti z njim do Grčije in ga tam prodati oziroma pustiti. Tega sem dobil razbitega, a sem ga popravil in v celoti ojačal z aluminijastim profilom. Čoln smo nato dvakrat poskusili na vodi, kaj več časa pa ni bilo.

Kako dolgo je bilo to plovilo?
IS: Katamaran je dolg 5,5 m. Gre za večserijsko izdelavo, kopijo bolj znanega dart 18. Je dober, odlično narejen čoln z aluminijastim jamborom. Star je več kot 25 let. Jadra so še iz Jugoslavije.

Kje si pot tokrat začel in končal?
IS: Tokrat sem začel v Ankaranu in končal na prvi plaži na otoku Krf. Čoln je zaenkrat še tam, z njega sem odnesel vso vredno opremo, če bom šel kdaj tja dol, ga bom mogoče pripeljal nazaj. Prevoz nazaj je enostavno predrag, vrednost čolna sploh ni več smiselna; v končni fazi pa plovila tudi nimam kje imeti. Vsakokratno razstavljanje pa je pretežko.

Kdaj si startal?
IS: Začel sem v začetku julija, pot pa je trajala dva tedna. Sprva je šlo vse lepo počasi, ob hrvaški obali in po otokih – vse do Mljeta. …

Si se vmes tudi kopal, si imel to kot neki način sprostitve?
IS: Kopal sem se načeloma le zjutraj in zvečer; čez dan, ko je veter oziroma tudi če ga ni bilo, sem jadral. V bistvu je jadranje tisto, zaradi česar grem na tako pot. Več kot sem lahko jadral, boljše je bilo. Da bi bil lep veter, jaz pa bi se nekje sončil … Neee, to je dolgčas (smeh).

Si imel tokrat opremo Sandiline?
IS: Ja, tudi tokrat sem imel opremo Sandiline: anorak in suhe hlače, rešilni jopič ter majico Quick Dry za zaščito pred soncem. Ta majica je res revolucija v razvoju. Priporočam vsem, ki so cele dneve na soncu. …

Kar veliko ljudi bi se želelo lotiti podobne zadeve … Verjetno si nihče, tudi mi, ki smo veliko na morju, ne moremo predstavljati, kako je, ko si sam na morju s takim čolnom in prepuščen vremenskim razmeram. Ko je vse tako, kot mora biti, je seveda lepo in si najsrečnejši na svetu, a ko je slabo …
IS: Takrat deluje psiha. Skozi glavo gre ogromno nekih stvari, ampak sčasoma se naučiš, da bo minilo, potrpiš in gre. Zanimivo je, ko smo s prijatelji ta čoln preizkušali prvič in smo ga dali maja prvič v vodo, sem si rekel, da ni šans, da pridem s tem čolnom dlje kot do Hrvaške. Moker si, nimaš kje sedeti, spraševal sem se, kje bom imel opremo … Prijatelja sta imela po pol ure vsega dovolj in sta želela nazaj na obalo. Tudi sam sem se spraševal, kako bo šlo. Ampak ne smeš preveč premišljevati, po nekaj dneh enostavno »padeš v vso stvar«. Veliko jih ima le sanje, ne pa izkušenj, in po nekaj dneh hitro padeš na realna tla. …

Več si lahko preberete v 213. št. revije Val navtika.