Intervju – Franco Juri

Barko Pomorskega muzeja, ustanove, ki skrbi za našo pomorsko materialno in nesnovno dediščino, zadnja tri leta uspešno krmari njen direktor Franco Juri. Spretno se izmika čerem, ki so predvsem finančne in prostorske narave. Njegova posadka naše pomorske zgodovine ne le prikazuje, temveč jo tudi raziskuje. Delo ekipe je strokovno in profesionalno, kar dokazujejo številne razstave, izdana gradiva, projekti, navsezadnje pa tudi članki, ki jih lahko bralci Vala že dolgo spremljate.

 Kakšno vlogo ima Pomorski muzej »Sergej Mašera« v slovenskem prostoru? FJ: Od samega začetka, t. j. od leta 1954, ko je v Piranu nastal prvi muzej, in še posebej od leta 1967, ko se je ta muzej, ki je bil Mestni muzej, prelevil v Pomorski muzej, je to edini pomorski muzej v Sloveniji. Je javna ustanova, ki skrbi tako za materialno kot nesnovno dediščino, vezano na morje, na pomorstvo, na zgodovino pomorstva in tudi na zgodovino teh krajev – tu govorimo o severnem Jadranu, o Istri, o slovenski obali, govorimo pa tudi o dediščini vseh slovenskih in lokalnih pomorščakov, ki so pisali to zgodbo.
…
Kaj sicer obiskovalce najbolj navdušuje v vašem muzeju, katere zbirke, del zgodovine, eksponati pritegnejo največ pozornosti?
FJ: Obiskovalcem ostane v spominu vse, kar sem omenil, že sama stavba. Vsekakor jih fascinira tudi arheološka zbirka, saj je oblikovana tako, da ima človek občutek, kot da hodi po vodi. Impresivni so tudi Gruberjevi modeli, polene, ki imajo v sebi skrivnostnost, pa tudi zbirke naših pomorščakov. Veliko ljudi preseneča, koliko Slovencev, ne samo primorskih, temveč tudi iz notranjosti, je bilo vključenih tako v avstro-ogrsko kot kasneje v jugoslovansko mornarico. Uveljavili so se kot odlični častniki, kapitani in celo admirali. Tu imam v mislih Antona Hausa iz Tolmina, ki je bil admiral, da ne govorimo o Sergeju Mašeri, po katerem je dobil muzej tudi ime, in o mnogih drugih oficirjih. Pred kratkim smo ugotovili zanimivo stvar – originalni dokument nekega slovenskega podoficirja, ki je služboval tudi na rušilcu Zagreb, je pripadal Ivanu Cerarju, staremu očetu sedanjega predsednika vlade. Namen muzeja je namreč tudi ta, da obiskovalci prek njega najdejo svojo zgodbo, zgodbo svoje družine. Vsakič, ko naši kustosi pripravljajo razstave, se pojavi veliko pričevalcev, ki so bodisi poznali določene osebe bodisi so bili celo del zgodbe s te razstave. Tako dobivamo vse več informacij in veseli smo tega, da sprožimo situacijo, kjer se informacije o teh zgodbah dopolnjujejo.

Kakšni so načrti za naprej? Katere zbirke in razstave je še mogoče pričakovati?
FJ: Tudi za letošnje leto imamo v načrtu bogat in intenziven program, med drugim gostovanje naših razstav v drugih muzejih. 24. marca bomo tako odprli razstavo o Rogu in poveljniku Baldomirju Podgorniku v Muzeju novejše zgodovine Ljubljana, ta razstava pa se bo nato selila v Maribor. 26. aprila bomo v Ljubljani gostovali tudi z razstavo o Tartiniju, in sicer ob mednarodnem srečanju glasbenih pedagogov. V letošnjem letu predvidevamo še delno obnovo jadrnice Galeb in postavitev informativne table v piranskem mandraču pred muzejem, kjer je privezana. Skupaj s srednjo pomorsko šolo pripravljamo tudi razstavo o iniciaciji pomorščakov, ki bo septembra v Monfortu, otvoritev pa bo sovpadala z Neptunovim krstom ob 70. obletnici tega tradicionalnega dogodka. Pričakujemo tudi nekaj zanimivih predavanj. Povezani smo s koprsko mornariško divizijo, v letošnjem letu tako načrtujemo predavanje in predstavitev fotografskega gradiva misije Triglava južno od Sicilije, torej akcijo reševanja beguncev, kar se nam zdi zanimivo, zato nameravamo naslednje leto na to temo pripraviti tudi razstavo. Omeniti gre vsekakor tudi izid druge knjige iz serije naših monografij. Lani smo namreč predstavili obsežno delo dr. Nadje Terčon pod naslovom Usidrali smo se na morje, letos jeseni pa bomo izdali monografijo o zgodovini severno jadranskih solin dr. Flavia Bonina. Nadaljevali bomo tudi s pomembnim sodelovanjem z lokalnimi nosilci dediščine – poleg ustanov so tukaj skupnost Italijanov, jadralni klubi, šole in razna društva, med katerimi bi izpostavil Anbot, ki vsako leto skrbi za restavriranje enega muzejskega predmeta.
…

Pomorski muzej da sliko, kako so naši predniki izkoristili potencial, ki ga nudi morje. Kje vi vidite potencial, ki bi ga Slovenci morali izkoristiti v prihodnosti?
FJ: Včasih smo imeli Splošno plovbo, včasih smo imeli ne samo luko, temveč tudi enega najpomembnejših ladjarjev v Jugoslaviji. Naša razstava o Rogu dokazuje, da je bila prva jugoslovanska čezoceanka slovenska, da sta bil njen prvi poveljnik in ostala posadka slovenska. Hrvaška ima res bistveno večje potenciale in zgodovino, a prispevek slovenskih pomorščakov je bil vendarle izjemno velik tudi v jugoslovanskih časih. Če izhajamo iz tega, iz potencialov, izkušenj in znanja, ki jih ima Slovenija oz. slovensko pomorstvo, bi si želel nadaljevanja prisotnosti Slovenije na mednarodnem pomorskem trgu. Žal tega v trenutnih razmerah ne vidim. Izgubili smo pomembnega ladjarja in bojim se, da lahko jutri izgubimo tudi pomembno infrastrukturo, tudi Luko Koper, v kolikor bi se privatizirala. Zavedam se, da brez strateških partnerjev in brez vključevanja Luke Koper v sistem jadranskih luk ne bo prihodnosti. To seveda še ne pomeni, da bomo izgubili svojo suverenost. Jadran se mora zavedati, da bo moral delovati čim bolj usklajeno, kot pristaniški pol, ki si tehnično razdeli tokove, v nasprotnem primeru ne bo kos konkurenci severnih pristanišč. Tega se moramo zavedati in v tej luči je jasno, da bo treba delovati v nekakšnem konzorciju. Mislim, da prvi zametki že nastajajo. Če pa smo realni, ne vidim velikih možnosti, da bi ponovili zmage in tisti sloves, ki smo jih doživeli po drugi svetovni vojni. …

Več si lahko preberete v 208. št. revije Val navtika.