Intervju – doc. dr. Andrej Gaspari – O zgodovinskih plovilih na naših celinskih vodah 1. del – deblaki
Notranjost današnje Slovenije je v preteklosti zaradi izrazito prehodne lege in obilja vodnih virov predstavljala strateško pomembno plovno območje, v katerem so se skozi zgodovino uporabljala različna plovila. O njih smo se pogovarjali z doc. dr. Andrejem Gasparijem, enim največjih slovenskih strokovnjakov za podvodno arheologijo. Med drugim tudi profesor na Oddelku za arheologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti se je specializiral za obdobje pozne prazgodovine in zgodnjega rimskega obdobja, eno od njegovih primarnih interesnih področij pa so antična plovila, zlasti sredozemske ladjedelniške tehnologije in njihov pojav v celinskih vodah.
»Opus« njegovega znanstvenega dela je širok, njegova muza je predvsem Ljubljanica na Ljubljanskem barju. To eno najbogatejših in hkrati najbolj ogroženih arheoloških najdišč v Sloveniji je bilo leta 2003 od Vrhnike do razvodja Ljubljanice in Gruberjevega kanala na Špici v Ljubljani razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena, zasluge za to gredo prav našemu sogovorniku. Tokrat je tekla beseda o prvih plovnih sredstvih na naših celinskih vodah, o čolnih deblakih. Prihodnjič pa več o ladjah.
Če začneva na začetku, s prazgodovino: s kakšnimi plovnimi sredstvi naj bi nekoč pluli po naših celinskih vodah in na katerih plovnih področjih naj bi bil promet najgostejši?
AG: Območij, kjer bi se lahko nahajali ostanki plovil, je na naši celini kar nekaj. Ljubljansko barje je zagotovo eno najbolj potencialno zanimivih, ker ima z vodo prepojene sedimente, ki so v najnižjih delih barske kotanje stari okoli 800.000 let. Zanesljivi dokazi so sicer bistveno mlajšega porekla, iz časov in ambienta, ki ga nekateri še danes popularno imenujejo koliščarsko jezero. To je okolje, ki je glede na takratne načine preživljanja in bivanje zahtevalo plovna sredstva za lokalni transport, lov, ribolov, morda tudi za potovanja na daljše razdalje. Premiki po ali ob savskem koridorju so imeli transkontinentalni značaj vsaj od starejšega mezolitika, tj. srednje kamene dobe naprej. Če govorimo o Ljubljanskem barju, nas arheološki sledovi v tem času pripeljejo vsaj do donavske soteske Železnih vrat, če že ne v zaledje Črnega morja. Že takrat so se uporabljala tako razmeroma preprosta plovila, npr. drevaki, kot bolj kompleksna, sestavljena plovila, izdelana iz še manj obstojnih materialov s pomočjo orodij iz kamna, lesa in rogovine. Drevak, ki je čezplanetarni izum, je povsem intuitivno razumevanje vzgona izvotljenega debla ali pa eksperimentalni razvoj sredstva za premikanje po vodi, morda celo starejše od modernega človeka, nimamo dokazov.Za to preprosto plovilo uporabljamo Slovenci izraze deblak, celak, izdolbenec, brunik ter tujko monoksil(sestavljenka iz grških besed monos = eden in xylos = les, op. a.). Za osnovni tip deblaka je značilno, da je izdelan v enem kosu debla, s tehnologijo odstranjevanja oziroma izžiganja odvečnega materiala, brez dodajanja…
Več si lahko preberete v št. 229 revije Val navtika