Intervju: Dario Sau

Z Dariem Sauom, vodjo pridelave soli v Sečoveljskih solinah, sediva sredi solin. V svežem, toda sončnem pozno avgustovskem dnevu. Popolno brezvetrje je in prijetnih 24 stopinj v zraku. Pogled počiva na spokojnih solinah, objetih z morjem na eni in zalednimi vasicami na drugi strani. Ja, človek bi se zlahka navadil takšnega delovnega okolja.

Moj sogovornik delo solinarjev, o katerih teče pogovor, odlično pozna, saj je tu zaposlen od leta 1985. Pravi, da solinar v povprečnem poletnem dnevu z lastnimi rokami pridela 3 tone soli. Celotno poletno sezono mora biti na poljih tudi v zadušljivi vročini in v ostri burji; poljem mora biti predan brez ozira na dan v tednu in uro v dnevu, pa tudi tedaj, ko ta kljub celoletnemu trudu – tako kot letos – ne obrodijo niti ščepca soli. Ja, človek se zlepa ne bi navadil takšnih delovnih pogojev.

Kako se človek danes odloči, da postane solinar? Ga k temu vleče želja ali potreba? Ali so si na ta način služili kruh njegovi predhodni rodovi?

Danes žal takšnih primerov, ko bi tri, celo pet generacij opravljalo delo na solinah, ni več. Zadnji iz generacije, v kateri je šla ta tradicija iz roda v rod, je šel v pokoj pred tremi leti. Prav tako nimamo aktivnega solinarja, ki bi solinarsko delo opravljal že več desetletij. Solinarji, ki so danes tu, solinarsko delo opravljajo od tri do deset let. Tu ne gre za ljubezen do solin, posebej zdaj, ko gre za krizo delovnih mest. Tudi sam sem tako začel. Iz potrebe po zaslužku.

Koliko solinarjev je danes zaposlenih v Sečoveljskih solinah? Po podatkih iz vremensko ne najbolj ugodne sezone, iz leta 1955, so slovenske soline v tem poletnem obdobju dale delo okoli 400, sicer resda večinoma sezonskim delavcem, ki so tega leta pridelali »samo« okoli 11.000 ton soli (solna sezona dve leti prej je prinesla trikrat večjo solno žetev).

Še leta 1963 so bile soline v Strunjanu, Luciji in Sečovljah – v obeh delih, v severni Leri in južnih Fontanigge. Skupno je bilo res okoli 400 solinarjev. Danes je v Sečoveljskih in Strunjanskih solinah skupno zaposlenih 13 solinarjev. Potem je tu še 18 dolgoletnih najemnikov, ki imajo za minimalno dobo petih let v najemu solno polje, s tem, da polja v Strunjanu obdelujejo le najemniki. Najemniki v najem dobijo že obnovljena polja, mi pa jih usposobimo ter predamo znanje za pripravo polja in pridelavo soli.

Nekdaj je bilo določeno število solinarjev res redno zaposlenih, veliko pa jih je bilo sezonskega značaja. Pretežno je šlo za domačine iz Pirana, Lucije, nekateri pa so prišli tudi iz Hrvaške.

Konec petdesetih let se je v poletnih sezonah na soline priseljevalo tudi več deset delavcev iz Prekmurja. Solinarji so bili torej tudi »celinarji«. Mora človek zrasti z morjem, s soljo, da je lahko dober solinar?

Menim, da če ima človek zvrhano mere dobre volje, ni težav za opravilo katerega koli dela. Poznal sem, sicer zdaj že upokojenega solinarja iz Prekmurja, ki je na začetku petdesetih let s trebuhom za kruhom prišel na soline in se tu ustalil po tem, ko je tu nastalo veliko praznega prostora po izselitvi v Italijo. Delo je bilo tu vedno, še posebej, če so bile letine dobre.

…

Kaj sicer novincem predstavlja največjo oviro? Fizični napor, monotonost, pomanjkanje družbe …

Morda jih lomi res ta monotonost, zlasti na začetku. Sicer pa imamo srečo. Lahko namreč rečem, da je okoli 70 % tukajšnjih solinarjev samotarjev in jim prav odgovarja, da so sami in lahko v miru opravljajo delo.

Slovenci smo solinam posvetili kar nekaj pisnih in glasbenih del. Med drugim je verjetno vsem dobro znana zgodba o Butalcih, ki so posejali sol, da jim je ne bi bilo treba kupovati v daljnem Solimuriju. Pa so jim hitro zrasle koprive in so se čudili, kako ostra je ta mlada sol. Prav zadovoljno so modrovali o tem, kako slana bo šele, ko bo dozorela … Krožijo med solinarji lastne zgodbe, anekdote?

Kaj posebnega se ne spomnim … Prav smešen pa je res bil dogodek, ko je neko leto, pred okoli 20 leti, prišla v soline divja svinja. Sredi sezone, ko je bilo delo v največjem pogonu, v dopoldanskem času. Izbrala si je najjužnejši del, dve izredno lepo urejeni polji dveh najemnikov iz Maribora. Dva naša vodarja sta potem z nožem tekala za to divjo svinjo. No, ampak končalo se je pa tako, da je obiskovalka prečkala glavni obrambni visokomorski nasip, skočila v morje in začela plavati proti Hrvaški.

Bila je tudi žalostna zgodba. …

Kateri so najlepši trenutki solinarja. Predvidevam, da čas po žetvi?

Prav gotovo. Vsak solinar vam bo rekel: Najlepši trenutek je, ko imam ovčke na kupu. Pravijo, tudi sam sem doživel to, da je največji užitek po končanem delu ob polnoči, enih zjutraj, usesti se in utrujen strmeti v bele kupe pred seboj. Težko je dati skozi celo poletje, a jeseni, ko se konča sezona, pozabiš na vse.

Več si lahko preberete v 192. št. revije Val navtika.