Intervju – Ciril Mlinar Cic

Po pravici povedano sem za Cirila Mlinarja Cica prvič slišala letos, ko je po našem uredništvu zaokrožilo elektronsko sporočilo o njegovi knjigi Podvôdje (Potapljaške zgodbe), ki je izšla v preteklem letu.
»Z njim bi bilo dobro opraviti intervju,« je pripisal naš urednik. Rezervirala sem omenjeno knjigo v knjižnici, potem pa na vso stvar pozabila. Priznam, branje 200 strani dolgega gradiva o potapljanju me ni niti malo mikalo – upoštevati je pač treba dejstvo, da se moje potapljaške izkušnje »vrtijo« okoli šnorkljanja na vsakih nekaj let. Nato je po dolgem času prišlo obvestilo iz knjižnice, da je knjiga končno na razpolago, zato naj pridem po naročeno gradivo. In potem se je popolnoma nepričakovano zgodilo tisto, čemur se reče: prebrati knjigo na en mah in še dolgo premišljevati o njej. …

Vaša knjiga Podvôdje – Potapljaške zgodbe razkrije podatek, da so vas pred 40 leti v svet globin »potegnile« knjige na temo podvodnega sveta. V petem razredu ste v šolskem spisu na temo, kaj bom, ko bom velik, pisali o tem, da boste, ko odrastete, potapljač. Kakšni so ti spomini na potapljaške začetke, ko raziskovanje globin ni bilo nekaj tako običajnega, kot je to danes?
CM: Potapljanje je bilo pred 40 leti res obrobna dejavnost posameznikov, a tem je tudi resnično nekaj pomenila. Danes je to čisto drugače. Potapljanje velja za »modno muho«. Nekako se mora vsak, ki da kaj nase, začeti potapljati. Seveda potem s tem tudi hitro preneha, a je še vedno videti na milijone potapljačev vsepovsod. …

Kaj vas ves ta čas vleče v globine? Flora, favna, mir, adrenalin …? Iz vaših besed: »Nobena voda, naj je še tako topla, ni dovolj topla zame!» lahko sklepamo, da voda ni element, v katerem bi povsem uživali. (Smeh.)

CM: Res sem bolj zmrzljiv tip in rabim dobro obleko. Zdaj to imam, tako da s tem ni več težav (nasmeh). Sicer pa je sam ambient tisti, ki me vleče pod vodo – pa naj bo to morje, jezera, reke. Takoj ob vstopu pod vodno gladino se ti že odpre zanimiv svet – živali, rastline, arheologija, odkrivanje novih jamskih sifonov …

Potapljate se v vseh vodnih habitatih – v morju, jamah, rekah, jezerih. Kateri je sicer vaš najpriljubljenejši vodni biotop?

CM: Izredno rad imam morje. Je neprimerljivo s sladkimi vodami – zato ker je najbolj živo. Vsak centimeter tal je poraščen z živimi organizmi. Tega je v rekah in jezerih manj; tu so zanimive predvsem velike ribe – plenilke, kot so sulci v Ljubljanici, ki zrastejo tudi do metra in pol, v Blejskem jezeru pa je bil na primer svoj čas prava atrakcija blejski som. Še posebej malo življenja je v jamah, zato je potapljanje v njih zaradi tega sploh neprimerljivo, seveda pa toliko bolj posebno, če kljub temu kaj najdeš. Je pa v jamskih sifonih interesantno nekaj drugega – estetika ambienta; najbolj me prevzamejo fantastične oblike rovov, ki so posledica erozije kamnin.

Vsak potapljač ima verjetno priljubljeno točko, kamor se rad vedno znova vrača. Katera je vaša? Govorili ste o morju – gre za kakšno posebno mesto?

CM: V Jadranskem morju so to gotovo njegovi južni otoki z zunanjimi visokimi in lepo poraščenimi stenami. Morski tokovi so na teh delih zelo močni, zato je življenje tam izredno bogato. …

Kaj je tisto, kar vaša dela loči od ostalih?

CM: Ne vem, morda so to stvari, ki jih drugi nimajo ali še niso bile posnete. Pri nas je to zanimiva jamska favna, ki je najbogatejša na svetu. Treba je vedeti, da je postojnsko-planinski jamski sistem v svetu t. i. »vroča točka« glede biotske raznovrstnosti. V enem jamskem sistemu je več različnih vrst jamskih živali kot kjerkoli drugje. To je nekako primerljivo z amazonskim deževnim pragozdom, ki ima največ živalskih vrst na kopenskem delu.

Je to razlog, da se »fokusirate« predvsem na Slovenijo, da dokumentirate predvsem domači podvodni svet? Bralec oziroma gledalec hitro opazi, da so »vodne kulise« in nastopajoče »zvezde« v njej predvsem iz domačih »logov«.

CM: Vedno si želiš oditi in videti stvari, ki so na drugem koncu sveta. Enako verjetno razmišljajo tudi tisti v Avstraliji. A ker sem že tukaj, kjer sem, zakaj tega ne bi izkoristil – saj imam tu nekaj tako fantastičnega! Bil sem na Rdečem morju, ki je bil že tolikokrat slikan, fotografiran in posnet, da je v njem dejansko zelo težko odkriti nekaj novega. Tam sem pod vodo srečeval jate potapljačev. Tega mi res ni treba. …

Več si lahko preberete v 212 št. revije Val navtika.