Intervju – Bruno Volpi Lisjak
Bruno Volpi Lisjak je napisal več kot deset knjig. Starosta slovenskega pomorstva izkazuje veliko ljubezen do morja in slovenske zgodovine, povezane z morjem. Rojen v Trstu, danes pa živi v Križu pri Sežani in si želi od vseh Slovencev zavedanja o pomenu morja in z njim povezanih dejavnosti. Eden izmed njegovih velikih projektov je bila ustanovitev Ribiškega muzeja Tržaškega primorja, ob kateri sva se tudi spoznala in dogovorila za pogovor. Čeprav je svoje razmišljanje že neštetokrat razgalil, je tudi v najinem pogovoru znova poudaril smisel zavedanja in čut povezanosti do morja v širšem pomenu.
Kako ste se spoznali z morjem?
BVL: Rojen sem v Trstu, morje je bilo pred mano. Kot mlad fant sem se hodil kopat, lovil ribe, z barko sem hodil na morje. Gledal sem tudi, kako so naši predniki v Barkovljah lovili tune.
So bili vaši starši povezani z morjem, je bil oče tudi pomorec?
BVL: Oče je bil pomorec in to »nehote«. V času vojne so ga Italijani – kot veliko tukajšnjih Slovencev – deportirali v posebne bataljone, bil je vojak brez orožja. Poslali so ga v Aquilo, tam je doživel propad Italije. A z južne Italije se ni mogel potem vrniti v Trst, ker so ga že zasedli Nemci. V Bariju so rekrutirali italijanske ubežnike za prekomorske brigade ter za mornarje jugoslovanske kraljeve mornarice. Tu so ga takoj sprejeli v službo in ga poslali v jugoslovansko kraljevo mornarico na Malto, kjer se je vkrcal na ladjo in postal mornar. Bil je zelo zadovoljen, naredil je razne izpite in napredoval ter postal podoficir jugoslovanske mornarice, ki je bila pod popolnim okriljem Angležev. Potem, ko se je končala vojna, je pripomogel, da so se vse jugoslovanske ladje, ki so bile na Malti, prepeljale v Jugoslavijo. Nekaj časa je bil oče še na ladji v Šibeniku, nato pa se je vrnil domov.
Tudi sami ste nekaj časa pluli, baje celo na parnikih.
BVL: Po končani pomorski šoli v Piranu, leta 1951, smo bili nekako prisiljeni služiti Jugoslaviji. Posebno mi, ki smo bili iz Trsta, našim staršem pa ni bilo treba plačevati šolanja, smo morali podpisati, da bomo služili v jugoslovanski trgovski mornarici dvakrat toliko, kot smo bili v šoli, to se pravi osem let. Moral sem na Reko, na Jugolinijo. Tam nisem mogel izbirati o tem, kam bi si želel; sam bi seveda hotel na moderne motorne ladje. Mi, Slovenci, tam nismo bili zaželeni, na nas so Hrvatje gledali kot na nekoga, ki jim odvzema delovna mesta. Tako sem prišel na parnik. Ampak na kakšen parnik? To je bilo strašno! Na Neretvo, na najstarejši parnik, narejen leta 1913 v Angliji. Parni stroj za delovanje ni potreboval nobenega pomožnega stroja, niti cirkulacijske črpalke za kalužne prostore (santine). Vse, kar je bilo pomožnega, je bilo povezano mehanično, glavni stroj je z vrtenjem opravljal vse funkcije. Dva ogromna kotla na premog sta bila posebna, vsak je imel po tri peči.
Po Neretvi sem se vkrcal na tanker Jajce. To je bil prvi jugoslovanski tanker. …
Več si lahko preberete v 219. št. revije Val navtika.
