Intervju: Boštjan Videmšek – novinar z dušo in telesom

 »Otroci, še 15 minut, pa gremo domov,« je rekel. Mi, njegovi sovrstniki, šestletniki, ki smo tam ob prelomu iz osemdesetih v devetdeseta družno z njim prestopali prag takratne (tako imenovane) male šole, smo vanj zrli z veliko mero občudovanja in spoštovanja. Iz okrogle stvari, ki je tiktakala na razpokani beli steni stare borovniške predšolske stavbe, je znal razbrati – in si bržkone tudi predstavljati – nekaj, česar si mi ostali nismo znali. Tisti, ki se nismo ravno navduševali nad šolskimi ustanovami, smo upali, da njegova »novica« nakazuje, da se bodo na vratih zdaj zdaj prikazali starši. Tisti drugi so se nadejali, da njegova podana informacija pomeni, da bodo lahko še dolgo s prijatelji.

»Danes, ko postajam pionir, dajem častno pionirsko besedo: da se bom pridno učil in delal, da bom spoštoval starše in starejše ljudi, da bom zvest in iskren tovariš, ki izpolnjuje dano besedo …« Leta 1989 sva kot sedmošolca in kot predstavnika lokalne šole stala na odru – kajpada z rdečo rutico za vratom in modro »titovko« na glavi – in to prisego je za nama svečano ponavljala zadnja generacija cicibanov, ki je bila še sprejeta v pionirsko organizacijo. Papirji v rokah so se nama pred občinstvom tresli kot trepetlika v vetru, ob tem so bile neizbežne moje porajajoče se misli: »No, novinarja midva pač ne bova.« Ampak Boštjan je že tedaj vedel, da bo. Trema je bila stvar, s katero je opravil že davno…

Več si lahko preberete v dvojni izdaji revije Val navtika, julij-avgust, št. 258.