Intervju: Boris Vovk – upokojeni ribič  

Intervju: Boris Vovk – upokojeni ribič  

Val 237
AVTOR Karmen Stanovnik
FOTO arhiv Boris Vovk

 Boris Vovk je pripadnik ene zadnjih generacij ribičev, ki so bile del uspešne zgodbe o izolski ribje predelovalni industriji. Od leta 1993 do 2006, ko je šel v pokoj, je bil del posadke na ladji Riba 1, ki je bila last podjetja Riba d.o.o. Sliši se idilično: 13 let je bilo njegovo delovno okolje morje, njegova pisarna barka, rezultat dneva pa otipljiv: zaboji ujete ribe. Prva leta službovanja je bil ulov res bogat, sledil pa je drastičen upad rib, s tem tudi zmanjšanje proizvodnje ribjih konzerv, zaposlenih ribičev ter ribiških bark. Fizično naporno delo je bilo to, v soncu in mrazu, pokojnina, ki jo danes prejema za svoj nekdanji trud, pa je nedostojno nizka in še en dokaz naše države, kako malo ji je mar za dolga desetletja pomembni podporni steber gospodarstva. A Boris Vovk se ne pritožuje, po njegovih žilah se še naprej pretaka krepka vedrina, začinjena s pristno ribiško hudomušnostjo.

 Živite že od nekdaj na obali?

BV: Rodil sem se v Vipavi, skoraj pri izviru reke Vipava. Pri mojih 12 letih sva se z mamo preselila na Obalo.

Kako ste prišli do poklica ribič?
BV: Mama samohranilka je bila čistilka v hotelu Piran, živela sva skromno življenje. Prodajal sem staro železo, moj prvi poklic je bil elektro-varilec ladijski monter leta 1969 v ladjedelnici v Piranu, po opravljeni vojski sem dobil delo gasilca na Petrolu. Za krajši čas sem bil zaposlen še na Interevropi, pa v Lipi Ajdovščina ter Istraavtu, kjer sem bil dobro sprejet, saj niso gledali papirjev, temveč kaj dejansko znaš. Večkrat sem prišel navzkriž z nadrejenimi, ker ne maram goljufij, povem tisto, kar me moti, ne glede na posledice, zato sem velikokrat moral iti. Potem se je nekega dne leta 1993 sprostilo delovno mesto v Ribi Izola d.o.o., na ribiški barki Riba 1. Na barki sem bil navaden mornar, ribič. Na začetku sem tudi večkrat nadomeščal kuharja – v kuhinjici v podpalubju sem poskrbel za jutranjo kavo, marendo in kosilo. Ko je šel kuhar v pokoj, sem prevzel kuharijo. A ko se je lovilo, smo vsi sodelovali pri vsem, ne glede na to, ali si bil še kuhar, kapitan, strojnik.

Kakšna barka je bila Riba 1 in kako številčno posadko je imela?
BV: Bila je kvalitetna barka, dolga 30 metrov, kovinskega trupa, izdelana v Italiji. Običajno nas je bilo na barki šest plus kapitan…

Preberite nadaljevanje intervjuja  zadnji številki revije Val navtika 237.